Nina Valič: Pravi umetnik dela od jutra do večera

Vsestranska igralka Nina Valič, ki je brez dlake na jeziku, a hkrati tako prisrčna, se rada ozira v preteklost. Nekaj časa je celo razmišljala o študiju arheologije, vendar je bila želja po igralskem poklicu močnejša. Zgodovina pa je ostala njena strast, tudi sredi Ljubljane – ali zaradi tega morda še bolj. Tako se večkrat sprehodi po arheološkem parku Emona, kamor lepega jesenskega dne popelje tudi mene. Kot dobra poznavalka mi razloži vse o Rimljanih, predvsem Kelti pa so tisti, ki ji burijo domišljijo. Sicer je 42-letnica stroga do sebe kot tudi do drugih, ki ji veliko pomenijo. »Umetnik je človek, ki dela od jutra do večera,« pravi zabavna radovednica, ki je trenutno razpeta med predstavami v Drami in oddajo Moja Slovenija, vmes pa je še mama, tako doma kot tudi na odru.

Lahko bi rekli, da prihajate iz najštevilnejše slovenske družine igralcev, v kateri vas je vsaj osem profesionalnih igralcev. Koga iz družine Valič najbolj občudujete?

Svojo mamo Dunjo. Obe sestri, Lara se trudi izboljšati svet v Združeni levici, Maja je arhitektka, oblikovalka tekstilnih dodatkov in mama treh malih otrok. Brata Blaža, ker je igralec in je dostojanstveno prestal primerjanje z našim očetom Daretom, ki pa je vsekakor eden največjih slovenskih igralcev.

Ker vam je bilo igralstvo dobesedno položeno v zibelko, me zanima, ali ste ga že od malega oboževali.

Mislim, da. Pravzaprav sem kot otrok veliko plesala in pela. Ampak doma. Nastopati nikoli nisem hotela, ker sem bila sramežljiva. Sem pa od desetega leta igrala flavto. Ukvarjanje z glasbo v otroštvu je imelo velik vpliv name, glasba je tiste vrste umetnosti, ki ti daje ritem, ki tvoje telo ves čas uglašuje s tvojim duhom.

Kdaj ste šli prvič v gledališče? Se mogoče spominjate prve predstave?

Ne vem, ali je bila to prva predstava, ki sem jo videla, je pa vsekakor prva, ki se je spomnim. To je bila predstava Profesor Klepec v Drami. Moj oče je igral Erazma Žulaja. Imel je brčice in lase polizane na prečo, več se ne spomnim. Oboževala sem gledališki svet, vonj po kostumih in šminkah. Zelo rada sem poslušala stare igralske zgodbe. In nikoli ne bom pozabila pustnega časa, ko je oče domov prinesel mastne češke šminke, nas našminkal v želene maske in popudral s pravo zajčjo taco. Za srečo. Čisti teater. (Smeh.)

Zanimivo bo videti, v koga se bo še naselil igralski duh. Mogoče tudi v vaša otroka?

Dvomim. Hči Lenča hodi na likovno gimnazijo, ta hip pa jo mika naravoslovje. Sin Tine je prvošolček, za zdaj je sanjal le o čebelarski karieri. (Smeh.) Kakor se spomnim svojega odraščanja, so redki tisti, ki imajo res tako zgodaj jasno predstavo o tem, kaj bi počeli, nemalokrat se želje spreminjajo in redkim se uresničijo otroške sanje. Za hčerko si upam trditi, da je teater ni začaral enako kot mene, hodi pa redno v gledališče. Za sina še ne morem reči, premajhen je. Ampak oba rada prideta v Dramo, za oder, med igralce.

Ste sicer stroga mama?

Sem. Do sebe. In do otrok. Sploh do vseh ljudi, ki mi veliko pomenijo. Težko gledam ljudi, ki niso prevzeli odgovornosti za svoje življenje, ki se raje utapljajo v krivdi, obtožujejo preteklost za svoje zablode in stojijo v usmrajeni mlaki, kot da bi se okopali v studencu in vdihnili svež zrak s polnimi pljuči. Neprijetno mi je ob misli, da bi moja otroka na tak način vrgla življenje stran.

Kaj je za vas najpomembnejše pri vzgoji?

Ne vem, kaj je najpomembnejše, je pa vsekakor trapasto od otrok pričakovati stvari, ki jih sam ne počneš. Baje je glavni vzgojitelj naših otrok naše vedenje.

Sodelujete pri avtorskem projektu Mame. Pri tem izhajate iz izkušenj?

Mame so avtorski projekt mojih kolegic, pet izjemnih žensk, Tijane Zinajić, Vesne Pernarčič, Vesne Slapar, Barbare Medvešček in Ane Urbanc, pripravljati so ga začele pred tremi leti. Predstava, ki jo igramo od 18. oktobra v Siti teatru, je poklon materinstvu. Ustvarile so vrhunsko komedijo, ki je izjemna že v tem, da se v predstavi o materinstvu izpoveduje pet popolnoma različno vzgojenih, različno situiranih, različno srečnih žensk. Jaz sem imela to srečo, da so me povabile k sodelovanju že v času, ko so predstavo pripravljale za veliki finale, kot bi se reklo, za premiero. Izmenično igram dve vlogi, dve popolnoma različni ženski. Lahko rečem, da smo si s kolegicami tako blizu, da se počutim, kot bi opisovale tudi moje izkušnje. Pravzaprav so teme, ki jih obravnavamo v predstavi, znane vsem mamam in babicam, očetom in dedkom, ki bodo spremili svoje dame na predstavo, pa se bo marsikaj razkrilo in razjasnilo.

Vaš zadnji projekt v Drami je predstava Čarobna gora. V kakšni vlogi vas bomo tokrat videli?

Čarobna gora je velika predstava. Govori o bolezni, torej o zdravju. Govori o smrti, torej o življenju. Lepega ne vidiš, če ne poznaš grdega, ljudje vedno doživljamo svet v paru, v dveh nasprotujočih si stanjih. Mateja Koležnik, režiserka, je ženska, ki jo odlikuje jasna ocena življenja in zna svoje videnje sveta, oceno stanja, transparentno poustvariti na odru. Lahko rečem, da je Čarobna gora eden od mojih najljubših študijev. In da sem srečna, kadar delam z režiserkami, z ženskami.

Poznamo vas tudi kot kapetanko ekipe v oddaji Moja Slovenija z Mariem Galuničem. Se je težko postaviti po robu Borisu Kobalu, ki vas vedno izziva?

Ne, ne, v tem zelo uživam. Vem, da je Boris prekaljen maček, izjemen komedijant in improvizator, ampak sem očitno zelo dobra inspiracija za njegove fore. Če ne drugega, si mislim, da je tudi zaradi mene lahko tako duhovit, ne? (Smeh.)

Kakšno bi bilo sanjsko moštvo v vaši ekipi Moja Slovenija?

Kralj Matjaž, Peter Klepec in Rojenice.

Baje ste strastno radoveden človek. Kaj vse vas zanima?

Pravzaprav res vse. Ali pa reciva marsikaj. Svet je prelep in preveč zanimiv, da tega ne bi opazila. Opazovanje ljudi pa itak spada k mojemu delu. Mi, igralci, smo umetniki, ki pravzaprav nikoli ne prenehamo delati, noben umetnik ne. Večina ljudi zmotno misli, da je v igralskem poklicu največja težava učenje teksta. In da je umetnik človek z glavo med oblaki, oseba, ki bluzi po tem svetu in sanjari ter bogu krade čas. Umetniki smo v resnici zelo delavni ljudje, naše ideje in razmišljanje delujejo ves čas. Nismo lenuhi, ki se naučijo besedila in potem guncajo afne na odru.

Popeljali ste me po poteh stare Emone. Vas zgodovina vznemirja?

Ja, me. Bila sem celo prijavljena na sprejemne izpite za študij arheologije. Rada premišljujem, katera ljudstva vse so zapisana v moj DNK. Za Rimljane pravijo, da so se po razpadu mest v večini pobrali, dobesedno, saj so za sabo rušili objekte in gradbeni material tovorili s seboj na nove lokacije, nekaj pa jih je le ostalo na Slovenskem. Ime Emona pa je verjetno keltskega izvora, no, in Kelti burijo mojo domišljijo. Borbeni, nepopustljivi oblikovalci evropskega prostora, ki so v predrimskem času delovali kot ideja, gibanje, brez države, brez institucije. Bojevniki z močnimi keltskimi ženskami ob strani ali celo pod njihovimi povelji, bile so enakopravne in enakovredne.