Nina ni več naivni otrok

»Nočem biti le glasbeni produkt, ampak izvajalka v pravem pomenu besede,« je že pred leti rekla Nina Pušlar, prikupna rdečelaska, in še pred svojim 25. letom, tega je praznovala lani, posnela kar štiri albume.

Deklič, doma iz Ivančne Gorice, je prepeval od nekdaj, najprej seveda v zborih, potem v skupinah Daylight in Silencia. V glasbeni šoli se takrat še ni učila petja, ampak igranja prečne flavte, pozneje tudi klavirja, pisala je besedila in sanjala, da bo nekoč stopila na oder ter očarala občinstvo kot solistka. Leto 2005 je bilo glede tega njeno, zmagala je namreč v Bitki talentov v oddaji Maria Galuniča Spet doma. In Ninine sanje so začele postajati resničnost. Že leto pozneje, takrat je izdala prvi album, so jo slovenski glasbeni poznavalci izbrali za pevko leta.

Zdelo se je, da ji gre res vse kot po maslu, a nekoliko pozneje je priznala, da nekatere njene odločitve niso bile najboljše, bila je (pre)mlada, brez pravih izkušenj in na trenutke tudi preveč uporniška. A se je nazadnje vse izšlo, kot je prav, »zdaj vem, kaj si želim in česa ne«. To je dokazala s svojim četrtim albumom, izšel je lani, z naslovom Nekje vmes. Drugačen, udarnejši, drznejši in z zgovorno izbiro avtorjev besedil, kot so Bilbi, Zlatko, Barbara Pešut, Gal Gjurin, Alen Steržaj.

Ne, Nina Pušlar ni več tisti naivni otrok, ki je v varnem zavetju pri babici Joži in dedku Romanu verjel, da »v svetu vladata neizmerna ljubezen in poštenje«. Nedavno je občinstvu predstavila videospot za pesem Ta svet ne zna živet, tretji singel z albuma Nekje vmes. Besedilo je napisala Bilbi, in kot pravi Nina, so »želeli uporniški tekst o aktualnih razmerah, poziv, naj ljudje nekaj naredimo, da bomo stvari obrnili na bolje«.

Zdi se, da je Nina kar pravšnja za takšne pozive. Ljudje jo imajo radi, nekateri njeni oboževalci so bili na njenih nastopih že več kot stokrat, včasih jo kdo tudi vpraša, ali bi se poročila z njim.

Strah v hiši strahov

Veliko nastopa, rada ima neposredni stik z občinstvom, a zna postaviti meje. Petje in ples po mizah, na primer, nista v njenem slogu, nič pa nima proti temu, da tu in tam poskusi še kaj drugačnega. To je dokazala tudi z duetom s Stiškim kvartetom, na Slovenski popevki leta 2012 so bili s pesmijo Kdo še verjame drugi. »Narodno-zabavna glasba je v mojem kraju zelo priljubljena, z njo sem odraščala, zato bo na neki način vedno del mene. Kakovostno narodno-zabavno glasbo spoštujem tudi zato, ker je pustila velik pečat v slovenski glasbeni zgodovini,« pravi pevka, ki je imela tudi evrovizijske ambicije. Leta 2010 je bila s pesmijo Dež na Emi druga. Mnogi so še vedno prepričani, da bi takrat prav zares morala zmagati ona, ne pa Ansambel Roka Žlindre in Kalamari.

Ema in tudi Eurosong najbrž nista povsem vstran odrinjeni ambiciji Nine Pušlar, nikakor pa ne edini. Čisto svež, čedalje težje pričakovan in za Nino, kot pravi, tudi precej nepričakovan izziv je ponudba za nastopanje v muzikalu Cvetje v jeseni. Vaje ji bodo dodobra zapolnile letošnje poletje, premiera bo namreč septembra. »Vadimo na polno, ogromno sem se že naučila, ker je poletje na splošno čas nastopov za pevce, pa sem postala tudi neverjetno organizirana,« pravi pevka, ki v teh dneh zares veliko nastopa, za dopustovanje pa ima bolj malo časa. A kadar le lahko, se odpravi za nekaj dni na morje, kjer se sprošča. Vabijo jo daljne dežele, želi si potovati in raziskovati. Ampak nič nima niti proti pohajkovanju po trgovinah. Občasno skoči še na tuje, da poteši svojo željo po modnosti in urejenem videzu, pri katerem jo usmerjata in navdihujeta predvsem sestri Šušnjara.

Nina je nekoč dva tedna preživela v Londonu, se učila peti v eni od tamkajšnjih šol, kar je bilo eno najlepših daril doslej, pravi, hkrati pa je imela dovolj časa, da si je ogledala vse zanimivosti razgibanega mesta. Šla je sama, uživala je, le v hiši strahov je bila zares tako prestrašena, da ji je šlo na jok.

Drugače solze pri Nini Pušlar niso prav pogost pojav. Rada se smeje, poje, klepeta. In, drugače kot svet v njeni uspešnici, zna živeti.