Preden se usedeva v njenem priljubljenem lokalu, izvem, da se ji ni bilo težko posloviti od dolgih las. »Mislila sem, da bo večja panika. Moram reči, da sem zelo neprizadeto opravila striženje. Prav neverjetno.« Lepa igralka je bila vse življenje dolgolaska. In kaj na to reče njen mož? »Rekel je, da mu je všeč malo spremembe, saj me vse življenje pozna z dolgimi lasmi. Tudi sinova sta bila zadovoljna.« Nato vzhičeno doda: »Počutim se, kot da ne bi imela nikoli dolgih las.« Junija je dopolnila 46 let. »Leta so iz leta v leto bolj nepomembna.« V Hollywoodu je drugače, zato ženske vse bolj posegajo po lepotnih operacijah. Takšen trend je seveda tudi pri nas. »To je stvar vsake ženske. Res pa je, da je obraz v igralskem poklicu izpostavljen. Vse je stvar prave mere. Minimalni posegi so še sprejemljivi. Da pa postajaš podoben lutki in brez izraza … Ženska pri petdesetih ne more biti videti kot tridesetletnica, to je trapasto!« Komaj se je končala priljubljena nadaljevanka Usodno vino, že snemajo novo, to je Reka ljubezni, v kateri igra tudi Nina. »Slovenci izredno radi gledajo slovensko produkcijo, v slovenskem jeziku, slovenske igralce. Z njimi se veliko bolje poistovetijo kot z neko mehiško telenovelo. To je le naš prostor. Zdi se mi odlično. S tem vsi pridobivamo: slovensko občinstvo, igralci in vsi, ki delajo zraven, dobijo posel, priložnost, izkušnje.«
Tudi z negativno vlogo dosegla priljubljenost
Naročiva kavo in v prvi vrsti poklepetava o igralskem poklicu. »Vsi prihajamo iz gledaliških voda, to je naša baza. Zraven pa snemaš še filme, nadaljevanke … Nekateri tudi nočejo, ker jim je pod nivojem, ampak jaz s tem nimam nobenih problemov. Ne precenjujem se.« Tako nekateri zavrnejo vlogo, češ da so oni resni igralci. »Kar naj bodo resni,« pove v smehu. »Meni se zdi to smešno. Če si v tem malem slovenskem prostoru, kjer res nimaš veliko izbire in se ne moreš specializirati za visoko dramsko umetnost, se mi zdi to popolnoma nepotrebno. To je naš poklic, ki ga opravljaš z veseljem. Nikogar nočem obsojati, to je njihova odločitev. Je pa res, da bi pri slabih produkcijah, ki tudi obstajajo, z lahkoto rekla ne.« Njena zadnja vloga v Usodnem vinu je bila seksi negativka Ines, ki jo je občinstvo zelo dobro sprejelo. »Prav zanimivo, ta vloga je bila izrazito negativna, zlobna, preračunljiva, hladnokrvna, nematerinska in že skoraj nečloveška ženska. Ampak kljub temu se je zdel ljudem ta lik zanimiv, tudi otrokom, ki so naši redni obiskovalci v Lutkovnem gledališču. Po njihovih odzivih sem videla, da jim ta zlobna Ines ni bila čisto nič zlobna, ampak so bili navdušeni nad njo.« Čeprav priznava: »Občasno, in bolj v šali, sem slišala tudi kakšen komentar, npr.: 'Moja mama te ne more videti. Moj mož bi ti vrat zavil.' Kljub negativnemu značaju je bil lik Ines zelo priljubljen. In tudi vse, kar se je okrog nje dogajalo, jim je bilo zanimivo: varanje, preračunljivost, laži, poslovne mahinacije …« Na koncu serije je tudi Ines dobila svoje, celo pokleknila je. »Ljudje so si želeli, da se za vsako rit najde palica in da tudi Ines dobi s palico dobro po riti.«
Družbena omrežja je ne zanimajo
Pri navdihu za vloge vedno izhaja iz življenja. »Bolj si realističen, prepričljiv, boljša je igra. Navdih iščem v vseh trenutkih, ker življenje opazujem. Nekaj tega je tudi v meni, saj igralec vedno izhaja iz sebe. Osnovna čustva imamo vsi v sebi. Potem pa so bili samo še odtenki, ki sem jih kot igralka v vsej svoji paleti življenja, izkušenj, videnja, prepoznavanja pri drugih dala npr. v lik Ines.« S tem da bi jo poistovetili z vlogo, nima težav. »Saj te vidijo na ulici, te prosijo za avtogram, fotografijo … Vidijo, kako se odzivaš. Nisem ohola, nečimrna ženska. Ljudje vedo, da je nekaj igra, lik, in kaj je zasebno. Redko kdo na svetu si misli, da sem tudi v resnici taka. Saj sem navsezadnje igralka in to igram.«
Dve leti je trajalo snemanje Usodnega vina, in to precej intenzivno. »Za vsako stvar, ki se enkrat konča, ti je žal. Marsikomu je hudo, tudi ko prebere dober roman do konca. Vsaj jaz sem to vedno doživljala, ker sem zelo rada brala klasike, ki so po navadi debele bukle. Vedno mi je bilo hudo, ko sem končala tisto zgodbo.« Odkar ima družino in delo, ji ostane zelo malo časa za branje. »Saj se gledališču ves čas ukvarjamo s črkami, besedami in besedili. Ko sem doma, tudi berem, ampak mnogo manj. Ko sem s sabo na morje vzela knjigo, mi je bilo žal tistih trenutkov, da bi šla v neko drugo zgodbo, drug čas, med druge ljudi, jaz imam rada morje in potem rajši gledam naravo in doživljam trenutek tukaj in zdaj. Ker čim greš 'v knjigo', se nekam odmakneš. Meni bolj ugaja brati jeseni in pozimi.« Medtem ko rečem, da so zdaj drugi časi, ko vladajo družabna omrežja, me takoj prekine in pove: »Mene ta omrežja niso potegnila, ker se jaz s tem sploh ne ukvarjam. Jaz od tega bežim. Meni je zoprno odpreti računalnik, odgovarjati na elektronsko pošto, še telefon imam samo za klice in sporočila. Ničesar ne potrebujem. Ker se mi zdi grozno, da te to potegne. Nimam nobenih družabnih omrežij. Niti ne vem, zakaj bi jih imela. Da bom dajala fotografije gor, kako sem. Zdi se mi nesmiselno. Da bom jaz nekje uživala, potem pa bom še obremenjena in s fotografijami vzbujala zavist pri drugih ljudeh.« Po premisleku doda: »Življenje je čisto nekaj drugega. Kaj pa koga briga: Nina Ivanič na prvem snegu s svojim kužkom … To se mi zdi zapravljanje časa. Pa mi starejši sin ves čas teži, naj si naredim facebook profil. A ne čutim potrebe po tem.«
Sem človek kot vsi ostali
V nadaljevanju pogovora izvem, kaj ji pomeni življenje in kdaj se dobro počuti. »Vedno, kadar res začutim polno življenje, kadar res začutim navzočnost tukaj in zdaj. Meni je svet čudovit in izjemno lep. Zelo rada imam naravo. Tudi zadnja leta, kolikor mi čas dopušča, sploh ne pomislim, da bi šla kam noter telovadit. Če že grem, se odpravim na tek v naravo ali grem na Šmarno goro. Narava izjemno dobro vpliva name, pomirjujoče v kombinaciji s športom ali sprehodom.« Pove še: »Ko ne živiš življenja v glavi, ampak si čuječ, zaznaš, kar je okrog tebe: ljudi, lepo naravo, modro nebo, morje ali če sem na dobrem koncertu ali slišim lepo misel ali gledam lep film. Skratka vse, kar se me globoko dotakne, mi je lepo. In to so lahko zelo majhne in preproste stvari. Sploh ne sanjam o velikem poku, ki se bo enkrat zgodil, da bom srečna in vesela.« Medtem ko srkne kavo, še ugotavlja: »Predvsem mi je pomembno, da resnično živiš, ne samo za prihodnost. Da se znaš ustaviti, umiriti, začutiti čudež tega življenja, lepote.«
Zdaj si bo vzela čas za morje. »Tudi letos bom imela kar dober mesec popolnega oddiha.« Medtem ko o slavi pravi: »Nekaterim stopi v glavo in postanejo nečimrni, imajo občutek večvrednosti. Jaz ga nikoli nisem začutila. Saj sem človek, tako kot vsi ostali ljudje. Sem pač na televiziji, pa me prepoznajo.« Ko pa pokomentiram njeno nekoliko divjo barvo na nohtih, mi pove: »Ah, to je s snemanja, saj sem prišla naravnost od tam. Ne vem, če bi si mint barvo omislila v zasebnem življenju.« Zasebno je tudi ne boste nikoli videli naličene. »Meni je pomembno, da se dobro počutim. Lepo je, če si naličen, ampak tega imam toliko v gledališču in na televiziji, da se mi res ne da še doma ličiti. Vsaj takrat pustim koži, da si malo spočije.« Ob koncu pogleda svoje čevlje brez pet in pove: »Tudi pet nimam nikoli, ker mi več pomeni udobje, kot da paradiram s petkami. Izjemno neudobne so, ful jih ne maram. Saj te povišajo, naredijo lepšo nogo, ampak se mi ne da.« Nato pa odhiti na vaje za novo predstavo.
»Preberite več v Suzy, novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite brezplačno številko 080 11 99.«
