Državljan Tadej Toš je poseben tič. Medtem ko veliko njegovih sonarodnjakov zapira svoje espeje, ker jih je država iz samostojnih podjetnikov spremenila v samostojni propad, je on po 13 letih pustil redno službo v mariborski Drami in postal podjetnik. In se državi na neki način postavil po robu še s televizijskim šovom Državljan Toš. Ali se bo šov med ljudmi prijel in tudi obstal, mu sicer še ni povsem jasno, ampak kam bi pa prišel, če ne bi poslušal notranjega glasu in spoštoval želje po ustvarjalnosti.
Ko si na odru sam
Tako kot to počne, odkar je leta 1974 privekal na svet. Rodil se je sicer v Ljubljani, a odraščal, se šolal in potem tudi ostal je na Ptuju. Gledališča se je lotil, da bi bil bližje nekemu dekletu, a konjiček je prerasel v poklic. Doštudiral je na ljubljanski igralski akademiji, dobil tudi študentsko Prešernovo nagrado, s tistim dekletom pa se ni oženil. Sorodno dušo je pozneje našel v Dori Fišter, znani hrvaški igralki, in odtlej je Tadejevo družinsko življenje, z ženo imata hčerkici, razpeto med Kicarjem pri Ptuju in Zagrebom. Delovno pa še povsod vmes.
Tadej Toš je, sploh zadnja leta, namreč izjemno zaposlen fant. Saj ima rad repertoarno gledališče, navsezadnje je bil v dveh tudi v službi, v Novi Gorici in do letos v Mariboru, sodeloval in še vedno sodeluje tudi z drugimi, dobil je kar nekaj gledaliških nagrad, ampak najbolj živega se počuti v žanru stand upa. Malce po svoje ga dela, seveda, saj ga od naturščikov, hočeš nočeš, loči uradna igralska izobrazba. Da bi se veliko šolanih igralcev odločalo za to zvrst, sicer ne verjame, kajti dobro vedo, kako je, če na odru stojiš sam. »Rajši nas gre več. Je varneje.«
Ko v dvorano pride otrok
Vse se je začelo z očaranostjo nad predstavami Zijaha A. Sokolovića, prepletom stand upa in klasičnega gledališča. Kakšnih deset let, pravi, je iskal način, kako bi kaj podobnega počel sam. Prelomnica je bila leto 2010, ko je vodil podelitvi viktorjev in boba leta, izbrali pa so ga tudi za žlahtnega komedijanta. Do takrat je nastopal predvsem po Štajerski, potem pa sta njegov obraz in humor postala znana še drugod. Takšna je pač moč televizije, marsikateri igralec dela 40 let in več, dobi Borštnikov prstan, pa še takrat marsikdo sploh ne ve, kdo to pravzaprav je, pravi Tadej Toš.
Gledališče bo po njegovem mnenju moralo postati bolj živo, bolje komunicirati z gledalci. On to komunikacijo naravnost obožuje, čeprav si na odru sam, ves čas na robu. Šali, ki so se ji krohotali včeraj, se danes še nasmehnejo ne. Če v dvorano zatava otrok – na plakatih, ki vabijo na njegove nastope, piše, naj otroci ostanejo doma –, se program, sicer namenjen odraslim, v trenutku obrne v povsem drugo smer. Vsekakor nobenega preklinjanja. Čeprav je Tadej Toš z veseljem prevedel in hkrati priredil, drugače bi v slovenščini zvenelo prehudo, staršem namenjeno knjigo Spravi se, jebenti, že spat.
Za osebo meseca oktobra ste izbrali Tatjano Fink, ki je prejela več kot polovico vseh oddanih glasov. Trije izžrebani nagrajenci, ki prejmejo darilni bon Studia Moderna v vrednosti 40 evrov, so: |
Naporni politični humor
Še nekaj stvari zaznamuje humor in satiro na Slovenskem, pravi. To, da na vsakih pet kilometrov najdeš drugačen smisel za humor, na primer, predvsem pa narodova razdeljenost na pol. V vsem pravzaprav. Na odru je treba stati na sredini, zatrjuje, ampak gledalcev, no, teh na sredini, ni dosti. Zato je politični humor naporen, seks je že bolj zabaven. Predvsem pa imajo gledalci radi presenečenje in preobrat v zgodbi. Včasih mu je zelo pri srcu humor na prvo žogo, čeprav se ga, drugače kot v nogometu, kjer se igralca, ki doseže hiter gol, časti in slavi, drži sloves banalnosti. Malo manj resno bi morali gledati na življenje, pravi, ter se znati sprostiti in nasmejati.
Tu in tam zapoje ali napiše tudi kakšno pesmico, priredba Dragojevićeve Oprosti mi, pape v Oprosti jim, Franci, na primer, je bila domislica brez kakršnega koli skritega namena ali opredeljevanja. Navsezadnje je bil državljan Tadej Toš v množici mariborskih vstajnikov. Je glas z ulice kdo slišal? Ne, je odločen. No, tudi zato se je lotil TV-oddaje.
Vmes pa je med drugim zaigral še v drugem delu filmske uspešnice Gremo mi po svoje. To ni njegov prvi film, za vlogo v Predmestju, na primer, je bil tudi nagrajen, bil pa je prvi mladinski in prvič je sodeloval z Jurijem Zrnecem. V filmu je prikazan taborniški spopad med Štajersko in Ljubljano, ta, v njunem primeru fiktivni spopad, Zrneca in Toša spremlja tudi sicer: prvi pooseblja Ljubljano, drugi Maribor. Z Jurijem sta se odlično razumela. »Zgodbe se pletejo okrog nas, ne med nami,« pravi Tadej Toš in nadaljuje, delaven, zanesljiv in točen, kot se opiše, v hitrem ritmu naprej. Za lenobnost, tudi ta mu je menda ljuba, za zdaj nima veliko časa. Čeprav je nekoč hčerka v vrtcu na vprašanje, kaj dela njen oči, odgovorila – leži na kavču.