Najuspešnejša in po mnenju mnogih najlepša slovenska igralka vseh časov Špela Rozin je v sedemdesetih nastopala predvsem v Italiji v tako imenovanih špageti vesternih. A iz tistega obdobja o njej ni veliko znanega, morda tudi zato, ker je uporabljala različna umetniška imena.
| Bogata kariera Špela Rozin se je rodila leta 1943 v Ljubljani. Debitirala je leta 1958 v kratkem filmu On in njegovi Mirka Groblerja, leto pozneje pa je statirala v filmu Dobri stari pianino v režiji Franceta Kosmača. Njena kariera je neprekinjeno trajala do leta 1991, večino od 44 vlog pa je odigrala v tujih in koprodukcijskih filmih. Pred tremi leti je po dolgem času stopila pred kamero v filmu Osebna prtljaga režiserja Janeza Lapajneta, za katero je na Festivalu slovenskega filma v Portorožu prejela posebno nagrado za filmsko ustvarjanje. |
Kariera v večnem mestu
Za neki hrvaški časnik je spregovorila o svojih začetkih v Italiji: tja jo je povabila prijateljica, prikupna svetlolaska Irena Prosen, češ da bo v tamkajšnjih studiih z lahkoto našla delo. »Poskusila sem srečo, še danes mi ni jasno, kako sem se upala spustiti v tako brezglavo pustolovščino,« je takrat povedala. Odpotovala je v Rim in se ustavila v igralski agenciji. Čeprav do takrat še nihče ni slišal zanjo, jih je očarala s svojim videzom. Uveljavljeni fotograf jo je ovekovečil v sloviti Villi Borghese, takoj je sledila vloga v mitološkem spektaklu Mačist proti lovcem na človeške glave. Režiser Guido Malatesta je namreč poznal njeno domovino, zato jo je tudi povabil k sodelovanju.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so v Italiji pogosto snemali zgodovinske filme, prelestna Slovenka pa je z lahkoto uresničevala želje tamkajšnjih filmarjev. Njena lepota se je namreč odlično ujemala s podobo starega Rima, tako je bila vedno nežna protiutež grobim kavbojem in možem z Divjega zahoda. O slavi, ki jo je doletela pred več kot štiridesetimi leti, priča tudi podatek, da se je znašla na naslovnici najbolj priljubljene turške revije Hayat, ki je danes na voljo prek spleta. Špela pozira v rumenih bikinkah v bazenu neke vile, seveda pa je njena drža mnogo preskromna za današnja merila.
Večinoma v glavnih vlogah
Danes si je težko predstavljati, da bi katera koli Slovenka zablestela kakor Špela in si prislužila celo naslovnico tuje revije, a ne pozabimo, da je ob sliki zapisano ime Sheila Rosin. Tako se je namreč igralka predstavljala v filmskem svetu, kdaj tudi kot Sheyla, zelo redko kot Špela, prvo vlogo v sosednji državi pa si je pridobila kot Mia Massini, kar naj bi od nje zahtevali sami ustvarjalci filma, ker se je tako predstavila že v svojem prvencu The Secret Invasion (Tajna invazija) leta 1965, v katerem je upodobila Milo. Film je norveški, v njem pa so nastopili predvsem ameriški igralci.
O njeni nekdanji slavi priča tudi največja spletna filmska baza IMDB, v kateri je mogoče zaslediti vse filme, ki jih je posnela kot Sheila ali Sheyla, zaigrala pa je tudi ob boku takrat znanega italijanskega igralca Little Tonyja. Špela je po večini nastopala v glavnih vlogah, kar potrjujejo tudi arhivske zbirke plakatov. Mimogrede, bila je velika nasprotnica razgaljanja na platnu, tako da je erotične vloge v nasprotju s številnimi tekmicami iz Jugoslavije, na primer Desanko Bebo Lončar, Marijo Baxe ali Silvo Koščina, niso pritegovale. Resnično si je prizadevala, da bi filmarje prepričala s svojo igralsko nadarjenostjo.
Od Sarajeva do Ljubljane
Pozirala je tudi največjim italijanskim fotografskim velikanom, na primer danes že pokojnemu Benečanu Luigiju Bortoluzziju, ki je slikal tudi slovito Sophio Loren, Špelina podoba pa je bila tudi del njegovih razstav. Njegova dela so še danes na prodaj prek spleta, in to za dokaj visoko ceno, med kupci pa so predvsem filmski nostalgiki, ki hrepenijo po klasičnih lepoticah.
Špela, ki se je rodila v Ljubljani, bo prihodnje leto dopolnila 70 let, čas pa ni načel njene lepote. Poročena je s slikarjem Ismarjem Mujezinovićem, s katerim ima tudi sina, slovitega slovenskega modnega oblikovalca. Ismar je sicer sin znanega jugoslovanskega slikarja Ismeta in mame Marije, Slavonke. Ismet je bil tudi eden najbolj priljubljenih Titovih slikarjev, vedno pa je ostal zvest rodni Tuzli. Ismar je pred vojno s Špelo živel v Sarajevu, na začetku devetdesetih sta se preselila v Ljubljano, danes pa največ časa preživita v Lovrečici blizu Umaga.
