Nevsiljiva suverenost Milene Muhič

Igralci smo se včasih veliko bolj vezali na posamezna gledališča, kot je to v navadi dandanašnji, ko mlajšim kolegicam in kolegom sistem tega preprosto ne omogoča več, saj jih je večina v nekakšnem mezdnem odnosu časovno zamejenih pogodb, ki jim jih potem podaljšajo ali pa tudi ne. Kapitalizem, v najbolj surovi obliki, pač.

Na neki način mi je bilo zelo všeč, da nam je sistem včasih to omogočal. Všeč mi je bilo zavedanje, da sem nekomu pripadal. Z dušo in telesom, predvsem pa s srcem. Da sem bil nekje doma in sem bil ponosen, ko so me vprašali: »Od kod s' pa ti doma?« Jaz pa sem jim na vse grlo, ponosen kot jata pavov, kar odpel: »Jest s'm pa u Drami doma!« To je tudi nekaj pomenilo, saj je bila v mojih časih Drama sinonim za resnično kakovost.

Vloga vojaškega obveznika

V tistih časih mi je usoda namenila nekaj, kar ni bilo ravno običajno; takoj po končani akademiji sem šel službovat prav v Dramo ljubljansko, pa poročil sem se, kmalu sva z Majo tudi zibala in po dobrem letu sem šel še v vojsko. Hvala bogu v Maribor, pa še to mi je bilo, mirne duše zapišem, hudo zelo odveč, saj je bila najina mala Tinkara takrat še v vozičku, stara komaj leto dni, Maja je ostala sama z njo, jaz pa v vojsko, dobesedno krast bogu čas, državi pa denar. Komanda je komanda, pa sem lepo šel in sem se, roko na srce, kar lepo znašel; kaj kmalu sem namreč postal odgovoren za kulturo v vsem mariborskem vojaškem rajonu in to mi je dalo misliti. Kaj pa, če bi jaz …

Takrat je mariborsko Dramo vodil moj akademijski kolega Vili Ravnjak, prijazen in razumen možakar, izvrsten dramaturg in še bolj izvrsten poznavalec gledališča, ves predan Taliji, poln upov in nad, kako bo dal mariborskim gledališčnikom novega zagona, novega elana. Pa sem ga šel povprašat, ali bi lahko igral v kakšni njihovi predstavi. Vili me je samo začudeno gledal, ker kar nekako ni mogel verjeti, da ga to sprašujem. Vojak, pa bi igral v gledališču?! »Samo če imaš kakšno primerno vlogo, za vse drugo pa nikar ne skrbi, se bom vse dogovoril,« sem mu hitel pojasnjevati, on pa me je vedno bolj zabodeno gledal in si verjetno mislil svoje. Vendar je mojo prošnjo vsemu navkljub vzel čisto zares, tako da mi je že čez nekaj dni sporočil, da bo režiser Branko Kraljevič v prihodnjih dneh začel študij komedije Ženitne mešetarke Thorentona Wilderja in da ima vlogo tudi zame.

Mati mila, kakšen šok! Zdaj sem pa tam, kjer ni muh. Ko sem Vilija šel (pre)drzno spraševat, ali bi imel kakšno vlogo zame, sem bil prepričan, da me bo razumsko odslovil. Zdaj pa tole. Nič, prosit sem šel najvišjega med najvišjimi, kar jih je bilo oficirskega kadra tistihdob v Mariboru, ali mi dovoli igrati v mariborski Drami, da mu bom uredil eno brezplačno predstavo samo za oficirje, če mi dovoli.

Major je privolil

No, očitno je bila moja zamisel tako neumno drzna in nora, da mi je drug major Lukić dovolil. In sem šel, dobesedno omamljen od radosti in veselja, naravnost v gledališče, s potrdilom poveljnika, da lahko nemoteno sodelujem pri predstavi, na vseh vajah. Vili ni mogel verjeti svojim očem, ko je počasi, na glas, prebiral napisano, jaz pa sem dobesedno vriskal od veselja in skakal, in pel, in poplesaval – in bil presrečen. No, in prav takrat, na vajah, sem prvič spoznal gospo Mileno Muhič, ki je igrala glavno žensko vlogo. Poznal sem jo seveda že prej z odra, pa s televizije, kjer je bila nepozabna poštarica v humoreski Prihranjeni funtek, v kateri sta blestela tudi žal že pokojna Volodja Per in Arnold Tovornik, dva gledališka maga in velikana mariborskih odrskih desk.

Zdaj pa sem stal ob njej na odru in jo občudoval. Damo z zelo zahtevno vlogo, eno mnogih, seveda, vendar jo je ustvarjala počasi in preudarno, hkrati pa zelo vehementno in preprosto in z nekakšnim hudomušnim, rahlo nagajivim pristopom, tako da včasih nisem točno vedel, ali se norčuje, ali samo igra, ali celo misli resno. Tudi sam sem se mučil s svojim likom, ki je bil vse prej kot lahka igralska naloga.

Milenina lekcija

Velikokrat sem na vaji našpičil kakšno zelo prefrigano in tako tudi zelo komično norčijo, ki pa je bila režiserju nadvse všeč, in mi je rekel, naj jo obdržim in razvijam. Ko sem na naslednji vaji hotel stvar ponoviti, mi jo je že ukradel soigralec, ki je nastopil pred mano. Bil sem šokiran, kako je to sploh mogoče, da ti nekdo pred nosom spelje tvojo domislico, reči si pa nisem upal ničesar, saj je bil ta kolega tudi zelo ugledna igralska persona. In je še dandanašnji. Mu iz srca privoščim, da ne bo kakšne pomote, ker je resnično vrhunski igralec.

Milena je vse to nemo in mirno opazovala, ne da bi jaz sploh opazil, da me gleda, kako nemočen bentim globoko v sebi. Jaz pa si nisem in nisem znal pomagati. Potem pa me je nekega lepega dne poklicala v svojo garderobo. Sedi, je nežno ukazala in mi v kozarček že nalivala travarico, njeno takrat priljubljeno pijačo. Jaz sem pa sedel, tik poleg nje. Čisto tiho. Zdaj pa spij, se je glasil drugi ukaz, prav tako nežen, vendar dovolj avtoritativen, da sem travarico v trenutku spravil po grlu. In sem še vedno čisto tiho sedel poleg nje. »Zdaj pa dobro poslušaj!« je bila tretja zapoved. In sem. »V gledališču najdeš takšne in drugačne ljudi. Eni so pošteni in rahločutni, drugi malo manj. Tretji pa niso ne prvo ne drugo. Ti gredo prek trupel, kot se reče. Bodi previden, kolega ti pred nosom krade tvoje domislice, in če jih ne boš začel skrivati, boš ostal na kahli, brez vloge torej, kot kakšno nebogljeno igralsko skrpucalo. Delaj, trdo in iskrivo, in predvsem srčno, in naj te domišljija nosi na krilih, vendar ne pokaži vsega. Kar takoj nikarte! Premiera, to naj bo tvoja predstava!«

Ubogal sem jo

In je še sama izpila svojo čašico. Raz obraz se ji je zarisal nasmeh, tako do konca iskreno človeški, da sem bil čisto preč. Nasmeh mnogoletnih izkušenj in hkratne nepopisne človeške, ženske miline. Hudomušen pa tudi. Kar odtaval sem iz njene garderobe, presunjen nad njenim razmišljanjem, pretresen od njenih besed. A ubogal sem jo. Imela je, na žalost, hudičevo prav. Kolega je bil pač tisti, tretji človek, tisti, ki ni ne prvo ne drugo.

Vaje so minevale. Prišla je premiera. Dal sem si duška, tistega pravega, iskrenega igralskega duška. Sračkal sem ga po odru po dolgem in počez in tu pa tam s kančkom očesa ujel Milenin hudomušni pogled ali nasmeh. Oba, moja malenkost in velika gospa Milena Muhič, sva na tisti premierski večer dobila kar veliko aplavzov na odprti sceni, tistih, ki v gledališču največ štejejo. Pri zadnjem poklonu me je objela in me stisnila k sebi, ona, glavna igralka, mariborska igralska diva. In jaz, vojaček, sem komaj zadrževal solze sreče. In ponosa. In hvaležnosti. Velikanski del gledališke obuke sem opravil tisti večer. Pod mentorstvom velike Milene Muhič.