Novomeški Anton Podbevšek Teater je z aktualno uprizoritvijo Vzgoje stoika poglobil svoj umetniški pečat in ponudil večplasten izziv – odrsko manifestacijo nedramskega besedila portugalskega pesnika in pisatelja Fernanda Pessoe (1888–1935). Delo Vzgoja stoika je avtor napisal pod heteronimom baron de Teive; v nasprotju s psevdonimi so heteronimi prvotno fiktivni liki, ki napredujejo do meje avtonomnosti. V smislu njihovega dinamičnega razvoja se skriva stališče, da njihov skupek ali ortonim ni sinteza mozaika odkruškov osebnosti, temveč dinamična enota fluidov z lastnim pristopom k samoohranitvi in zadrževanju neizogibne entropije. Ne preseneča, da v predstavi te enote osebnosti oziroma alter egi nenehno pospravljajo nered osrednjega lika, barona de Teiva, ki ga odlično utelesi Aleš Valič (vse dokler jih dokončno ne potolče kaos žogic za namizni tenis).
Režija in koncept Kaje Tokuhisa gledalcem ne prizanašata z močjo in intenzivnostjo baronovih spoznanj, ki se nizajo kot rafali in nas nezadržno soočajo s svojevrstnimi utemeljitvami njegove odločitve, da bo storil (bolje kot zagrešil) samomor. Gledalci že na samem začetku uprizoritve izvemo, da je namero uresničil, a smo le navidezno odrešeni suspenza. Nam pa to razkritje pomaga slediti dinamiki na odru, ki ne temelji toliko na dogodkih, temveč na zaključkih analiz videnja sveta pronicljivega uma, ki samega sebe prepozna za intelektualnega in se zoperstavlja uvidom lastne omejenosti. Ta valuje v uravnoteženi dinamiki abstraktnega in racionalnega, v zobnikih avtorjevega miselnega aparata se drobi toliko resnic, da ima gledalec mestoma utesnjujoč občutek, da ga je oplazilo nekaj nedojemljivega. Kljub temu se nas dotikajo in tudi dosežejo delčki avtorjevega uvida, kot je v poskusu utehe pozabljena prikrita narava pojava romantika. (To je trenutno zelo aktualna tematika v luči revizije ideje romantične ljubezni.) Verjetno se velik del aktualnosti besedila skriva tudi v dejstvu, da je bilo napisano med obema vojnama, kar na eni strani razkriva tempo razvoja človeške misli in izniči samohvalo nad opevanim razvojem tehnologije, na drugi pa napoveduje, če si dovolimo ščepec pesimizma, da smo dozoreli za novo vojno. »Bistveno pri izboru Vzgoje stoika je zelo poseben umetniški svet Fernanda Pessoe. Njegova pisava, njegov odtegovalni pisateljski postopek, askeza in minimalizem ponujajo bogastvo diskurza o izpolnjenju, samorefleksiji in etiki, ki so produktiven okvir za raziskavo znotraj uprizoritvenih možnosti. Freud je opisal tri nemožne poklice: gospostvo, vzgoja, analiza. Nas je tokrat zanimalo spodletelo srečanje v instituciji vzgoje,« so nam zaupali ustvarjalci predstave in pojasnili izkušnjo postavitve uprizoritve iz filozofskega besedila. »V zahtevnem, kompliciranem in kompleksnem procesu razmerja med jazom in jazi je odločilno vlogo opravila študijska predanost in natančnost igralca Aleša Valiča, ki je pred vstopom v filozofijo Fernanda Pessoe odlično interpretiral Platonovo besedilo Apologija (Poslednji dnevi Sokrata). Skratka, gre za odlično analitiko stanj Valičeve oziroma Pessoeve retorike, v čemer mu sledi tudi šest preostalih igralskih jazov.«
Še danes lahko ulovite zadnjo predstavo januarskega sklopa uprizarjanj Vzgoje stoika. Seveda pa se bo delo v prihodnje še vrnilo na odre, saj gre za aktivno predstavo letošnjega leta. Več o njej in gledališču Anton Podbevšek Teater najdete na spletni strani www.antonpodbevsekteater.si.
