Obetaven režiser, scenarist in pisatelj Nejc Gazvoda se je pri svojih 28 letih že dodobra uveljavil tudi v tujini. Iz anonimnosti mu je uspelo stopiti s prvim celovečernim filmom Izlet, z nadvse uspešnim drugovečercem Dvojina pa žanje številne mednarodne nagrade. Ko se srečava, o sebi skromno pove: »Sebe nerad opisujem, zato lahko to vprašanje izkoristim, da pozdravim babico Malči, ki rada bere Slovenske novice,« in razloži, da je naša bralka že vse od začetka.
Denar kupi čas
Nato se odpraviva v ljubljanski Kinodvor, kamor pogosto zahaja. »Kinodvor je zame najboljša filmska institucija v Sloveniji. Imajo izjemno dober program, ki ga znajo zelo dobro nadgraditi z raznimi dogodki v vseh letnih časih. Film jim pomeni veliko ljubezen, tako kot meni.« Tukaj si pogosto ogleda predstave. »Režiser, ki nerad zahaja v kino, je kot ptič, ki ne mara neba. Kokoš torej,« se nasmeji. Pravi celo, da je to njegov naravni habitat.
Ko naročiva kavo, pojasni: »Kjer koli delam – v teatru, filmu ali literaturi –, v vsakem primeru pripovedujem zgodbe. Gre za podobne zgodbe. Samo igrišče je drugo, igramo pa se še vedno enako.« Pravi, da nikoli ni rangiral tega, kar počne. »Predvsem grem tja, kjer se mi vrata odpirajo. Hkrati pa vedno razmišljam o naslednjem projektu, ali filmskem ali literarnem. Delam tisto, kar me zanima, to srečo za zdaj še imam.« O večnem problemu, kot je denar, pove: »Denar je pomemben v tem pogledu, da izpelješ projekt, kakršnega si si zastavil. Predvsem pa ti kupi čas, da lahko dlje snemaš, da se lahko z določenimi stvarmi dlje ukvarjaš, da imaš večji mir.« Pri obeh svojih filmih je Nejc delal z nizkim proračunom. »Zdi se mi, da sta bila oba optimalna v tem, kar sta hotela povedati.«
Nejc je kljub številnim uspehom prizemljen. »Nikoli nisem iskal recepta za uspešnico, ker to ne obstaja, in iskati kaj takega je nevarno, saj s tem izgubiš zvestobo samemu sebi, kar je za ustvarjalca najbolj nevarno.« O vzrokih za uspeh sploh ne razmišlja. »Če bi o tem razmišljal, bi postal motivacijski govornik. Pa nisem, ker me ne zanima. Saj uspeh je itak relativen. Mogoče se komu zdi, da mi ni uspelo. Lahko živim od tega, kar delam, in zadovoljen sem s tem, kar počnem. Kaj bolj se ne obremenjujem.«
Za film Dvojina je prejel številne nagrade, med drugimi zlato sonce za najboljši film balkanske regije. »Predvsem mi je draga igralska nagrada za mojo prijateljico Nino Rakovec, ki je še enkrat dokazala, da je ena najboljših mladih igralk na naših tleh,« pove o glavni igralki svojega filma. Briljira pa tudi na pisateljskem področju, leta 2005 je prejel nagrado zlata ptica, 2006. pa fabulo. »Polno črk in odstavkov ter premega govora. Ko se bo vse to sestavilo v roman, bom še bolj zadovoljen,« opiše svoj pisateljski vzgib. »Pisanje je dosti bolj intimno opravilo, režiranje pa poleg kreacije vključuje še ogromno spretnosti, ki so čisto tehnične – organizacija, prepričevanje ljudi o svojem prav, umetnost tega, kako se obleči, da te ne bo zeblo.«
Umetniška duša
Tudi glasba mu je blizu, čeprav v smehu doda: »Za vaše dobro je bolje, da moje petje ostane pod prho in na koncertih, ko se me ne razloči dobro.« Srečamo ga lahko celo na plesnem podiju: »Rad plešem sving, ampak močno dvomim, da sem dober, in si na neki način tudi ne želim biti. Plesati sem začel, ker sem potreboval beg iz rutinskega okvira mojega dela, potem pa sem začel v tem uživati. Ampak tako, čisto zase.«
Če povzamemo, Nejc ima rad umetnost na vseh področjih. »Tudi v hrani, v izdelkih, v vsakem koščku človeškega ustvarjanja, kjer je presežek, narejen z notranjim vzgibom in potrebo po lepoti, potrebo, da se pove zgodba.« Nato prizna: »Žal mi je, da ne znam kuhati. No, saj si znam kaj pripraviti, ampak ne znam narediti kaj boljšega.« Prav tako mu je žal, da ne zna še katerega tujega jezika. »V Nemčiji ne bi ravno umrl od lakote, kaj več pa tudi ne. Da ne znam plesati, pa sem včasih govoril. To so torej tri stvari z mojega seznama želja. Zdaj znam vsaj plesati.«
Vzneseno nadaljuje: »Nekaj od tega bom naredil. Ali pa bom astronavt. Ampak astronavt najbrž ne bom,« se nasmeji. Med pitjem kave mi zaupa, kaj je nekoč želel biti. »Želel sem biti smetar. Ko sem bil čisto majhen.« Nato zamišljeno razloži: »Zjutraj sem jih gledal, ko so odvažali smeti in so se lahko vozili na zunanji strani kamiona, to mi je bilo zelo všeč. Prav vstajal sem zaradi tega.« Pravi, da bi bil tudi zdaj smetar. »Lahko, zakaj pa ne. Zdi se mi prav lep poklic. Vendar ne vem, ali bi bil dober smetar. Po moje ne.« Doda še: »Rad sem to, kar sem.« Edino pri sproščanju se najde z drugimi. »Pri izbiri dopusta si dovolim bit Slovenec in poleti sem srečen, če sem čim dlje na morju. Takrat lahko berem. Drugače pa nekako ne vlečem ločnice med sproščanjem in delom. Imam srečo, da ne potrebujem pavze od tega, kar rad delam.«