Neizbrisni 
predmeti 
Alexovega 
življenja

Aleksander Cepuš, z umetniškim imenom Alex Bass, ki ga glasbeniki poznajo tudi po vzdevkih Viking Vin in Actoon, je ponosen na tetovaže, s katerimi okolici na svoj način sporoča, kaj mu je drago, obenem pa odstirajo pogled v njegovo dušo. Tetovirane podobe so ga zaznamovale, tako kot glasba, ki jo ustvarja. In knjige, ki jih piše. Do danes jih je v Cobissu mogoče najti kar dvajset. Res je, da večina obsega manj kot sto strani, a bralca posrkajo vase. A vrnimo se k tetovažam.

Danes so postale zelo moderne, še posebno med mladimi. Aleksander jih ima že skoraj tri desetletja, a se jih še ni naveličal. Pravi, da ima na hrbtu še dovolj prostora, nekaj malega na rokah in trebuhu, le noge bo pustil pri miru. In ponosno kaže stvaritve na obeh rokah, na katerih je upodobljeno vse, kar mu pomeni največ.

S šivanko in tušem

»To je moj avto BMW 523i, to je kitara fender jazz bass – kraljica bas kitar. Pa bas kitara rickenbacker 4003, ker sem jo igral v Don Mentony Bandu in Requiemu. Pink cadillac, ker se je v njem vozil Elvis, ki je zame največji glasbenik vseh časov in obenem čudovito bitje, pa kitara fender stratocaster, ker nanjo igram najraje. Imam še Lemmyja, ikono rock'n'rolla, ki je eden redkih, ki je to, kar v resnici je, in se nikoli ne pretvarja. In še bi lahko našteval,« strne najpomembnejše tetovaže.

Prvo si je dal narediti oktobra 1987, ko mu je bilo dvajset let. »Orla na desni rami mi je izdelal prijatelj. Četrt stoletja pozneje sem ga dal popraviti in dopolniti. Maja 1988 sem si sam narisal in napikal vrtnico na levi podlakti, ki jo imam še danes in je taka, kot je bila ob nastanku,« pravi Aleksander, ki si jo je naredil s šivanko in črnim Leonardijevim tušem. Drugega takrat tako ni bilo. Pozneje je tetoviranje prepustil dvema umetnikoma. Tehniko strip mu je delal Hans Artist, realizem pa Matija Scurek.

Ker tetovaže vedno ne naletijo na odobravanje ljudi, smo ga povprašali, kaj sporoča z njimi. »To je moje telo in okraski na njem so predmeti mojega življenja. Manjši liki so nastajali približno pet ur, večji pa vsaj trikrat dlje. Vmes je moral biti premor, dolg vsaj 14 dni ali tri tedne. Najdlje sta nastajala pink cadillac, za katerega sem moral k mojstru kar trikrat, in naslovnica albuma Loud 'N' Proud skupine Nazareth,« razloži in doda, da so barve danes obstojnejše, kot so bile pred 20 leti, ko so pobledele.

Doživeto popisal 
preteklost

Nikoli ni obžaloval, da je izpostavil svoje telo. »Ponosen sem na te predmete, ki mi pomenijo res veliko. BMW 523i zato, ker me varno vozi po avtocestah. Moje življenje je vredno veliko, še stokrat več pa je vredno življenje moje 20-letne hčerke, ki je zato nikoli ne bi vozil v neki igrački,« pravi. Glede na to, da je napisal že precej knjig, ga pobaramo, ali bo katero posvetil tudi tetovažam. »Ne, to pa nima smisla, ker so jih napisali drugi, ki o njih vedo veliko več. Poleg stripa in realizma obstajajo še različni drugi stili, denimo mexico, ki ga uporablja predvsem mehiška mafija.«

Mladim, ki se odločajo za tetovaže, svetuje, naj dobro razmislijo, kaj bodo v življenju počeli, da tega ne bodo obžalovali. »Razmisliti morajo o stilu oblačenja, predvsem pa vedeti, kaj bodo v življenju počeli. Če nameravajo biti politiki ali župani, jim lahko tetovaža na vidnem mestu zbija kredibilnost,« pravi Aleksander, ki je v življenju prehodil zanimivo pot. Bil je na dnu, a se je znal pravočasno ustaviti in pobrati. V očeh nekaterih je bil, zaradi alkohola, celo že odpisan. A je zmogel. Zdaj že enajst let ni zaužil niti kapljice alkoholne pijače. »Pijem samo vodo,« pravi sogovornik, ki je svoje temno obdobje popisal v knjigi Pozabljeni in zamolčani. Z njo je nekako postavil spomenik pivskim prijateljem, ki jih je alkohol spravil v grob.

»Super knjiga, prebral sem jo v hipu in je nisem mogel odložiti, dokler nisem prišel do zadnje strani. Cepuš piše doživeto, direktno, guštno in brez dlake na jeziku,« je Aleksandru polaskal znani bloger Iztok Gartner. Poleg omenjene pa so Aleksandru osebno najbolj pri srcu še Splavarjev most, v kateri je popisal svojo mladost, Stolpnica ter Alex Bass in tovarna socializma.

Z Goranom Obrezom 
v istem bendu

Aleksander je bil dolgo edini Slovenec, čigar skladbe so predvajali na kultnem radiu v ZDA. Zdaj seveda vrtijo tudi Laibach in Miladojko Youneed. Z glasbo se je začel ukvarjati kot basist rock benda Phenix, v katerem je pel tudi znani športni novinar Goran Obrez. Za skupino Šank Rock je napisal besedila za tri skladbe, med letoma 1988 in 1992 je bil pevec, basist in skladatelj zasedbe Veronique, potem pa eno leto basist Don Mentony Banda, s katerim je posnel album Ko noč zamenja dan in enega za Janka Ropreta z naslovom Vrni se.

Eno leto je bil tudi basist ljubljanskih heavymetalcev Requiem, pisal je besedila za skupino The Drinkers ter kot skladatelj in studijski kitarist in basist delal za Gledališče Ptuj, Majdo Kočar, Nušo Ilovar, Janka Narata - Jenkija, Kristijana Kozelja, Grego Bevca - Haša in Mateja Krajnca, s katerim prav zdaj ustvarjata nov album, za katerega je Aleksander naredil hard rock glasbeno podlago. »Odigral bom solo kitare in bas, Matej pa bo odrecitiral svojo poezijo. Album bo izšel aprila v Zagrebu,« razkrije zadnje aktivnosti. Še vedno pa igra in poje v rock skupini Detonator.