»Zadrgnjenost je smrt,« je nekoč dejal Marko Mandić, igralec, za katerega je golota le gledališki kostum. Ja, nekajkrat, pravzaprav kar pogosto, se je slekel v svojih predstavah. Zato ker je bilo to v dramskem besedilu vselej povedano, nakazano, logično … »Ne razmišljam o šokiranju, razmišljam o odstiranju, razgaljanju morebitnih mej,« pravi oče dveh sinov, Voranca in Franceta, ki ju imata s partnerico, prav tako igralko Pio Zemljič.
»V življenju si želim imeti stvari jasne, urejen, čiste,« pravi Marko, ki je kot igralec večni iskalec, pri tem pa je intenziven, včasih nasilen, celo surov. Tako prvinsko privlačen, da ga v romantičnih vlogah ne zasedajo. Zasedajo ga pa pogosto. Največ v matični ljubljanski Drami, ki ji je zvest že od leta 1989. Njegov zadnji hvaljeni – kot običajno – dosežek je Hamlet. Drugačen od vseh doslej videnih Hamletov, seveda. Ne le zaradi Marka, ampak zaradi celotnega ansambla in vseh drugih ustvarjalcev predstave.
Usmerjen naprej
Zanj je užitek znotraj postavljenih okvirov iskati svoj izraz. »Boj z zamejenostjo te sili v iskanje vedno novih možnosti, kako ustvarjalno preživeti v tako postavljenem okviru.« Z leti izkušenj je postal manj priden, pravi. In ima rad režiserje. Mateja Koležnik, Ivica Buljan, Sebastijan Horvat, Bojan Jablanovec … Še bi lahko našteval, seveda. Z vsakim se nauči česa novega, z vsakim si upa več. Enoletna študentska avantura, ki sta se jo šla z Urošem Fürstom na inštitutu Leeja Strasberga v ZDA, je že precej oddaljena, četudi ne povsem pozabljena izkušnja. Je pa igra za Marka že dolgo veliko več kot le igra po metodi.
Nekoč se je trudil življenje igralca ločiti od življenja preprostega fanta, ki je odraščal v Velenju in se kot otrok bal teme. Zdaj mu je jasno, da se tega v resnici ne da ločiti. »Če posodimo svojo posodo, to seveda ne pomeni, da moramo sebe popolnoma zradirati.«
Veliko ga zasedajo pa tudi nagrajujejo. Dobil je Severjevo nagrado, nagrado Prešernovega sklada, Borštnikove nagrade za igro bo počasi nehal šteti … Nagrade so dobre, jasno, je pa fino, da si takrat, ko jih dobiš, že v spopadu z novim izzivom. Da si usmerjen naprej in ne ždiš v spominih.
»Vsake pol leta se vržem ob tla in si rečem, da ne bom več igralec,« je dejal nekoč. In dodal, da »morda samo zato, da slišim kaj nasprotnega«. Z vsako vlogo, vsakim izzivom se sprožajo tudi dvomi, ampak zdaj že mirno reče, da je samozavesten. Le da bolj navznoter, da bi se šopiril navzven, ne čuti nobene potrebe. »Zunanje našopirjenosti, morda celo oholosti in vzvišenosti, vedno izvirajo iz negotovosti.«
Ne mara kalupov
Čuti močno potrebo, da rahlja meje. V svojih performansih v sklopu Vie Negative Bojana Jablanovca masturbira pred občinstvom, pije svoj znoj … Ne posoja se nekemu drugemu liku, ampak je on sam, Marko Mandić, gol in drzen. Igralec, ki mora izpolniti svojo nalogo. Večina tega ne bi zmogla, ampak njega tisto, kar dela večina, ne zanima prav dosti. »Notranji gon pri meni je gotovo takšen, da deluje proti pravilom.« Pa se nima za upornika, le za človeka, ki se mu zdi nujno ohraniti svojost. Tudi v partnerstvu. Le samozadovoljen človek lahko zadovolji druge, je prepričan. »Izguba časa je gledati zdolgočasene ljudi. Vse, kar počnemo, bi moralo imeti smisel.«
Leta 2007 je bil na Berlinalu izbran za eno izmed vzhajajočih zvezd evropskega filma. To mu je prineslo nemškega agenta in nekaj vlog, tudi v nagrajeni nemški TV-seriji Pred obličjem zločina. Če se bo mednarodno filmsko kolesje še kdaj obrnilo njemu v prid, bo vlogo najbrž sprejel. Čeprav mu vloge mafijcev niso posebno ljube. Doslej je bil že Rus, Albanec, Bolgar … Kalupov sicer nima rad, ni pa nor idealist. Pa tudi zarečenega kruha je po njegovem mnenju v življenju treba veliko pojesti. Če ga ne, to pomeni, da »se človek ustavi, ne napreduje in se omejuje z nekimi načeli, ki so lahko popolnoma nesmiselna«.
Pa vendar včasih trmasto vztraja. Do konca. Dokler ga ne prepričajo, da nima prav. Takrat si reče, seveda, kakšen idiot, in svoje prepričanje zlahka odvrže. No, skoraj tako zlahka kot obleko.
Pet vprašanj za Marka Mandića
Vaša najizrazitejša značajska lastnost?
Zaupanje. Včasih naivno, včasih utemeljeno. A ga ne obžalujem, ker mi je tudi dvom domač.
S kom bi si želeli preživeti dan?
Preživljam, ne samo dneva, dneve. S Pio, Francetom in Vorancem. In tisti so najslajši.
Vaša največja razvada?
Odlašanje. Na zadnji hip in do zadnjega diha.
Vaša najljubša knjiga?
Nazadnje: Še vedno vihar Petra Handkeja.
Vaša najljubša jed?
Zeljne krpice. Pa domač paradižnik, narezan na rezine, posoljen in polit z olivnim oljem. Pa še kaj. Nisem izbirčen.
Glasujte za osebo meseca
Januarja smo predstavili pet oseb tedna: Manco Košir, Srečka Katanca, Nežko Poljanšek in Marka Mandića. Za osebo meseca lahko od ponedeljka glasujete na naši spletni strani www.slovenske novice.si/osebnost in se potegujete za privlačne nagrade.
