Nasmejali so se našim picam

»Dom mi daje varnost, bližino in ljubezen, potovanja pa širino, spoznavanje novih kultur in prijateljev. Težko bi se odločila, kaj mi več pomeni,« pravi Danica Lovenjak, ki je dodobra prečesala Hrvaško, Avstrijo in Italijo, obiskala pa je še Nemčijo, Švico, Turčijo, Bolgarijo, Madžarsko, Malto in Kanarske otoke. »Najbolj mi je všeč Italija, ker je tako raznovrstna, a hkrati vredna občudovanja na vsakem koraku, zato se tja vedno rada vračam,« se nasmehne Danica.

Italijo obišče večkrat na leto. »Poleg prijateljev, ki jih imam tam, me privlačijo kultura, umetnost in hrana. Da ne govorim o modi,« pojasni. Še posebno všeč ji je jug Italije, kjer je vsak trenutek, kot pravi, čisti užitek. »Italije ne spoznaš, dokler ne obiščeš juga države. Sever, sploh Milano, se mi sicer zdi svetovljanski, vendar nima tiste duše, ki jo ima jug, kjer spoznaš, kaj je Italija. Ker sem ves čas v družbi svojih italijanskih prijateljev, sem začutila pravi utrip, njihov način življenja, prioritete. Tam je na primer še kako pomembna religija, tudi godovniki imajo velik pomen in tako je god pri njih veliko pomembnejši kot rojstni dan,« v svojem slogu pove Danica.

Hrana je božanska

Druženje ob hrani ima v Italiji poseben pomen, pravi, in pohval na račun italijanske kulinarike ji kar ne zmanjka. »Tamkajšnja hrana je božanska – tudi če ješ v najbolj zakotni gostilni. Pica je drugačna kot pri nas, boljšega okusa, poznavalci bodo vedeli, o čem govorim. Nikoli ne bom pozabila, kako so se moji prijatelji, ki so me obiskali v Ljubljani, smejali naši pici, še posebno dodatkom, kot sta kečap in majoneza. Vedno ko pridem v Italijo, grem na pico, še prej pa je na vrsti fokača (ploščat kruh iz mehkega testa in olivnega olja, op. a.). Načeloma dagenj ne maram, tam pa so res dobre. V Italiji sem jedla tudi daleč največje ostrige in najboljši kaviar. Obožujem ribe in škampe, ki so vedno na jedilniku. Enkrat sem ves teden za kosilo in večerjo jedla surove ribe in tako dobila vnetje želodca, posledica pa je bila, da kar nekaj časa nisem mogla videti surove hrane, takrat sem je res pojedla preveč. Sladoleda pa se tam nikoli ne prenajem, še posebno mi je všeč, ker dodajajo kandirano sadje. Tudi sladice so izvrstne, izbira pa je velikanska. Prav tako so mi všeč vina, še posebno biodinamična, ki so pri nas prava redkost.«

Prijatelji so jo vedno opozarjali, naj na jugu Italije nikdar ne gre preveč stran od središča mesta, saj je nevarno. »Enkrat sem se odpravila po nakupih v Bariju, in ker mi raziskovalna žilica ni dala miru, sem šla pogledat stranske ulice. Ker pa sem po videzu precej ekstravagantna za jug Italije, je že to vzbudilo precej pozornosti. Potem sem še nekoliko zašla in kar naenkrat sem imela za petami tri moške. Takrat mi ni bilo vseeno in na srečo sem spet hitro prišla do centra, kjer ni bilo več nevarnosti. Tam pač ni normalno, če se ženska sama sprehaja naokrog, da bi naročila taksi, pa sploh ni običajno. Nikoli ne bom pozabila, ko sta me v Ljubljani obiskali Italijanki in sem naročila taksi, oni sta bili ves čas v strahu med vožnjo, taksistu nista zaupali.«

»Italija mi je dala drugačen pogled na življenje«

Danica za konec pove: »Italija mi je dala drugačen pogled na življenje.« Tam se ji je zgodilo že veliko zanimivih anekdot, predvsem zaradi njenega videza. »Moški mi tam res dvorijo, kamor koli se obrnem, me obdarjajo, od sladoleda in pijače do posebnega tretmaja v gostilni. Ko grem sama po mestu, ne manjka opazk. Na koncu koncev sem že bila muza italijanskemu slikarju, ki me je naslikal. Lahko rečem, da se Italijanom zmeša, ko vidijo kakšno blondinko.«