V družbi Jerneja Kuntnerja ni nikoli dolgčas, naj bo to na odru ali v živo. Gledališki in televizijski igralec vedno poskrbi za smeh. In tudi pri najinem pogovoru v središču prestolnice ga ni manjkalo. Že na začetku, ko sem ga označila, da je rad okiten z nakitom, mi v smehu odvrne: »Nimam balkanske krvi, imam pa italijansko. Nihče ni popoln, bi rekel Đuro.«
Jernej je bil najprej Pšemek, nato Merkatori, zdaj pa ga kličejo župan. V zadnji vlogi je tudi na veliko kradel. »Ja, nekdanji župan Matjaž Petrič iz Usodnega vina je bil kar značilen Slovenček, samo malo bolj žleht. Zato je za nagrado dobil službo na Ministrstvu za evropska sredstva, kjer je bil lahko še bolj Slovenček, samo da še veliko bolj žleht.« Ga bomo videli tudi v novi nadaljevanki Reka ljubezni? »Ne, na žalost. No, vsaj na začetku ne. Povabljen sem bil k sodelovanju, a je šlo za veliko vlogo, za kar niti nimam časa, na koncu pa so se producenti odločili, da jo dodelijo drugemu igralcu.«
Konec junija je snemal tudi v Londonu z Alenko Tetičkovič in Mariom Šelihom. »Sodelovali smo v diplomskem filmu Nine Kojima z naslovom Libido. Vsak od nas je igral psihotični lik pri psihiatrinji. Gre za kratki film, a režiserka že pripravlja celovečerno različico.« Nedavno je bila premiera novega otroškega filma Jaz, baraba 3 in skorajda v vseh risankah pri nas je mogoče slišati njegov glas. »Ja, res je, kar navzoč ali mogoče vsenavzoč v tej slovenski sinhrosceni. Davnega leta 2004 sta me Helena in Borut Berden povabila, naj prevzamem režijski stolček pri sinhronizacijskih projektih v Studiu Ritem. Z veseljem sem sprejel in nastalo je plodno ter dolgo sodelovanje s celotno fantastično ekipo.« Nato pa me preseneti, kako pride do vloge v sinhroniziranih delih: »Določijo nas Američani. Ne morem si sam izbrati vloge.« Hkrati mi prizna, da je zelo težko usklajevati toliko stvari naenkrat, a mu je do zdaj vedno uspelo. »Ob rednem angažmaju v Lutkovnem gledališču pri dramskih predstavah, kar je tudi moja prva obveznost, režiram sinhronizacije, snemam na radiu in do zdaj dve leti Usodno vino, kar je bil ogromen zalogaj. A z dobro voljo gre najbolje. Največ časa vzamejo seveda vaje v gledališču, potem pa še sinhronizacije.«
V planinah našel svoj raj
Jernej mi na kratkem sprehodu izda, da mu ob številnih obveznostih najbolj ugaja obisk planin. »Tokrat sem prvič vzel nečakinjo Julijo Karino, odlično punčko, radovedno, milo in pametno. Pokazal sem ji planino s kravicami, kjer sva tudi spala, kako se delata bohinjski sir in maslo, kako se molze... Vse je vsrkala v svojo malo brihtno glavico.« Pravi, da je Bohinjski kot zanj raj. »Pa ljudje mi tam ugajajo, medtem ko so planine lepe in cvetoče in pojoče.« Nato mi prizna: »Veste, človek mora velikokrat iti v tišino, v mir, v svoje misli, svoje sanje, strahove. Jaz najdem vse to v planinah. Ob zvonjenju kravjih zvoncev, ob žvižganju svizcev, ob dobrih ljudeh...« Bi lahko Jernej kdaj prav živel v planinah? »Da bi živel tam, niti ne mislim. Je pa to res kar težko. Veste, če molzeš in si tudi sirar, je to težko delo od jutra do večera. Če pa si samo turist kakor jaz, lahko pomagaš dan za dnem, a vmes si moraš tudi osmisliti dan, da te ne preganja dolgčas. Vendar se ustvarjalni ljudje nikoli ne dolgočasijo.« V planinah ne manjka dobre zabave. »Veliko je dnevnega druženja ob dobri volji in kapljici, ker ko pade mrak, je v trenutku tako temno, da ti ne preostane drugega, kot da se zavlečeš se v špampet, tj. posteljo, in čumiš oziroma spiš do jutra.« Planine so mu všeč tudi zato, ker vedno teže prenaša vročino. »Uf, vročina mi je res iz leta v leto manj prijetna. Dobro je, da imamo klime. Saj ko si mlad, tega niti ne čutiš tako, vse je nekako bolj lahkotno. A jaz sem v tisti fazi, ko obožujem jutranji hlad.«
Dušo nosi v očeh
V resničnem življenju pa ga verjetno ne bomo nikoli videli v vlogi župana. »Nikoli me ni mikalo, da bi se spustil v politiko. Veste, jaz sem umetnik in nosim dušo v očeh. Tak človek je pa težko politik, kjer je treba biti pokeraš. Pa tudi stanje duha je v naši politiki porazno.« Meni, da so ljudje apatični, ko gre za politiko. »Ja, res se mi tako dozdeva. Da ljudje ne vidijo več smisla in možnosti sprememb. Škoda, a to je seveda posledica pritlehnih političnih praks naših politikov in tudi marsikaterega gospodarstvenika.« Prizna mi, da je tudi zavoljo dela opustil politično udejstvovanje. »Saj se nisem nikoli udejstvoval, sem se pa opredeljeval, kar se je izkazalo pri nas še vedno za nevarno, tako kot v časih stare Jugoslavije.« Ob tem brez dlake na jeziku pove: »Slovenija je mlaka v smrdečem močvirju, mislim politično. Veste, ljudje pa so še vedno edinstveni, veliko nastopam po Sloveniji in sem vedno globoko pomirjen, da še ni vse izgubljeno. Samo malo iz Ljubljane se je treba odpeljati.« Veliko raje kot politiki se posveča duhovnosti. »Velikokrat grem v cerkev, da se pogovorim s sabo, z Bogom in se umirim, kadar je tempo prehiter.« Pomembno se mu namreč zdi, da se občasno ustavimo. »Vsako leto imam težavo, kako ustaviti konje konec junija, ko nastopijo počitnice. Deset mesecev gonje je za tabo, pa je težko zategniti vajeti.« Letos ga je poškodba malo ustavila. »Nedvomno je bilo znamenje, cahen. V klubu sem v novo skladišče prenašal surfe, nato sem nerodno zategnil ramensko mišico in sem si nategnil ramo. Joj, kako to boli. Zato sem se umiril in začel uživati v počitnicah, se nasmeji. Čeprav priznava: »Strah me je, da bi se pripeljal v to fazo, da bi me moral nekdo opozoriti, torej človek ali Bog, da ne delam prav. Vedno se trudim upočasniti, premisliti, pri tem pa mi pomaga tudi, da sem vse življenje veliko bral. Če veliko bereš, veliko veš. Seveda si potem vedno bolj skromen, ker veš, da ničesar ne veš. In prej ustavljaš situacije.« Po premisleku še doda: »Recimo tudi glede alkohola, vedno imam strah pred alkoholom. Pred drogami pa sploh! Do določenih stvari imam strahospoštovanje.«
Uživa v mirnem zakonu
Med pogovorom so mu iz restavracije zadišale pice. »Ne razumem ljudi, ki nimajo radi hrane. Sam sem uživač, 'bon culo', kot rečejo Italijani.« Pove mi, da obožuje hrano, suši je njegova najljubša jed. »Obožujem ocvrtega piščanca, potico, morsko hrano …« Zelo rad tudi kuha. »Nimam prav posebnega repertoarja, rad kuham vse, kar mi pride pod roko, nož ali pokrovko.« Največja ljubezen pa je njegova žena Monika, s katero sta poročena 23 let, medtem ko sta skupaj že 27 let. »Rojen sem pod srečno zvezdo, našel sem Moniko, ljubezen svojega življenja. Imava dva zlata otroka, na katera sem neznansko ponosen.« Na to ga opominja tudi poročni prstan in na njuno obletnico poroke prejšnje leto sta si z ženo omislila novega z atlantitskim vzorcem. »Prstan je redno na roki, razen med predstavami in snemanji, kjer moraš odvreči vse osebne stvari.« Ko je govoril o njej, so mu žarele oči. »Veš, kako je … Ni več zatreskanost, ampak zaljubljenost. Spoštujem to, da ona meni pusti en mir, jaz njej en mir … Res se dobro razumeva.« Nato z iskricami v očeh doda: »Ne ohlaja se nama. Tako lepo je … Tudi drug z drugim znava biti pametna. Toliko se že poznava, da se ne draživa več. Imava vedno bolj miren zakon.« Za konec povprašam, kako mu je to uspelo, in Jernej mi v smehu odgovori: »To je skrivnost. Moraš pa biti zelo spoštljiv, ljubeč in toleranten.«
