NA EKS

Nas na Hrvaškem hočejo ali nočejo?

Objavljeno 12. september 2017 16.54 | Posodobljeno 12. september 2017 16.54 | Piše: Danica Lovenjak
Ključne besede: komentar

Mi pa še vedno najraje odrinemo na Hrvaško. Kljub njihovemu ignoriranju.

Ana Roš, ambasadorka slovenskega turizma in kuharica. Foto: Jože Suhadolnik

Poletje. Ljubljana. Vrhunec turističnega utripa na mestnih ulicah vse bolj obiskane prestolnice. Zagotovo se ni pritoževati čez slovenski turizem, saj dozdajšnji rezultati napovedujejo še eno rekordno leto. Po zaslugi Slovenske turistične organizacije, ki Slovenijo kontinuirano promovira kot zeleno, aktivno, zdravo destinacijo za petzvezdnična doživetja, je postala atraktivna za turiste. Lani so nas razglasili celo za prvo zeleno državo na svetu. Mi pa še vedno najraje odrinemo na Hrvaško. Kljub njihovemu ignoriranju.

Po eni strani sem vesela, da je nastopila jesen, saj tisti, ki živimo v središču Ljubljane, spet malo zadihamo. In na ulicah znova bolj ali manj slišimo slovenski jezik. Saj ne, da bi me turizem motil, le ritem se je malce umiril. Poleti je bila na javnih prostorih pogosto že prevelika gneča, še posebno v starem delu Ljubljane. Vendar o množičnem turizmu v Ljubljani še ne moremo govoriti. Zagotovo je ne moremo primerjati z Barcelono, ki so jo turisti v zadnjih letih skorajda preplavili, tamkajšnje lokalne oblasti so izdale celo moratorij na gradnjo hotelov. Barcelona je tretje najbolj obiskano evropsko mesto, in sicer za veliko večjim Londonom in Parizom. Slovenski turizem je po osamosvojitvi Slovenije prvi rekord doživel leta 2015, ko je število prenočitev preseglo 10 milijonov. Odlični rezultati prizadevanj vseh iz turističnega gospodarstva se kažejo tudi v prvih sedmih mesecih letošnjega leta, saj imamo že več kot 6,6 milijona turističnih prenočitev. To je kar 12 odstotkov več kot v enakem obdobju lanskega leta. Za 15 odstotkov več je bilo tudi prihodov, kar znaša več kot 2,6 milijona. Predvsem je treba izpostaviti rast prihodov turistov z oddaljenih trgov in vnovično povečevanje deleža ruskih turistov.

Mi pa še vedno najraje odrinemo na Hrvaško. Kljub njihovemu ignoriranju.

»Letošnja sezona je izpostavila potrebo po aktivnem strateškem in operativnem upravljanju destinacij, usmerjanju v trajnostni razvoj, delu pri produktih višje dodane vrednosti, desezonalizaciji, geografski razpršenosti, upravljanju izkušnje turistov. Teh izzivov se v slovenskem turizmu jasno zavedamo, zato so opredeljeni v Strategiji trajnostne rasti slovenskega turizma 2017–2021. Aktivnosti STO bodo v skladu s strategijo v naslednjih letih usmerjene v povečevanje prepoznavnosti Slovenije kot zelene butične globalne destinacije za zahtevnega obiskovalca, ki išče raznolika in aktivna doživetja, mir in osebne koristi ter v pospeševanje razvoja trajnostnega turizma,« pove mag. Maja Pak, direktorica Slovenske turistične organizacije, ki je letos dobila prestižno nagrado national geographic world legacy destination leadership. Za načrtovanje in izvajanje politike trženja celovite turistične ponudbe Slovenije pri promociji našega turizma je STO sodelovala tudi z Ano Roš, uradno ambasadorko slovenskega turizma in najboljšo kuharsko mojstrico na svetu.

Kaj pa mi, Slovenci? Zlata destinacija je še vedno sosednja Hrvaška. Tam je letovala več kot polovica slovenskega prebivalstva, to je 1,2 milijona, naših prenočitev je bilo 8,9 milijona. Vse bolj napeti odnosi zaradi arbitražnega sporazuma, ki ga Hrvatje ne priznavajo, nas očitno ne ovirajo, da ne bi še naprej nadaljevali dolgoletne tradicije obiskov hrvaškega morja. Letos smo še bolj utrdili svoje mesto med njihovimi turisti. Paradoksalno? Pa naj malo potarnam v razmislek, kako velike napetosti potekajo za zaprtimi vrati, čeprav mogoče tega vsi ne opazite. Z zanimivim primerom ignoriranja sem bila soočena pri svojem novinarskem delu. Hrvatska turistička zajednica je press tour po Dalmaciji, ki ga je organiziral hrvaški novinar in za katerega smo bili dogovorjeni že nekaj mesecev prej, kar naenkrat odpovedala. In to le nekaj dni po odločitvi iz Haaga. Izvedela sem, da je bil tisti press tour za novinarje iz drugih držav izpeljan. Da je res nekaj s tem, sem se prepričala tudi na predstavništvu Hrvaške turistične skupnosti, ko sem že od konca junija prek telefona in elektronske pošte lovila njihovo direktorico. Vseskozi sem dobivala odgovore, da je na dopustu, in to takrat, ko je njihova sezona na vrhuncu. Natančno 1. septembra se mi je prek elektronske pošte končno oglasila. Več kot očitno je bilo, da pa morda Slovenci v tem trenutku nismo najbolj priljubljeni.

Ob tem se sprašujem, ali je tako očitno ignoriranje sploh sprejemljivo. Politika je posegla, odnosi so postali napeti, mi pa se letos poleti pri tem nismo pustili motiti. Čeprav bo nagajanja v prihajajočih mesecih vse več. Sicer pa je doma najlepše, in tega bi se morali vsi Slovenci zavedati, ne samo vedno številnejši turisti, ki odkrivajo našo državo.

Deli s prijatelji