Naš Duško pripravil sceno za oskarja

Dušan Milavec je eden od tistih slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki so zelo zaslužni za naš film, njegov opus je velik in poln priznanj, pa vendar o njem širša slovenska javnost malo ve. Scenograf in oblikovalec po poklicu, diplomant ljubljanske arhitekture, se s filmsko in gledališko scenografijo ukvarja že skoraj štiri desetletja. 
Trinajstega septembra se bo v Portorožu začel Festival slovenskega filma, na katerem bo v šestih dneh prikazanih kar 98 filmov, od tega štirje, pri katerih je v zadnjem obdobju sodeloval Duško. Toda to še ni vse: osrednji dogodek slovesnosti ob odprtju bo podelitev nagrade Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti, dobitnik bo prav Milavec in bo tako prvi scenograf z najvišjo stanovsko nagrado, doslej so žirije namreč obšle scenografe. Po krivici, je slišati v filmskih krogih.

Primorec po duši, srcu in vsekakor govorici je Duško ugledal luč sveta pet let po osvoboditvi v Postojni, tudi Milavčev rod je od tam, mama pa iz Šembij, vasi pri Knežaku. Fašizem je njegovega očeta hudo in kruto zaznamoval, najprej je pred njim bežal iz Trsta, potem pa mu je kot prisilno mobiliziran vojak moral služiti 12 let, pol Afrike je obredel v italijanski uniformi, šele Mussolinijev padec in italijanska kapitulacija leta 1943 sta ga odrešila.

K filmu je Dušana Milavca pripeljal prijatelj, prav tako letnik 1950 in prav tako iz Postojne, s katerim sta včasih smučala na Nanosu: snemalec in pozneje genialni direktor fotografije Vilko Filač, pri največjih filmih Emirja Kusturice je bil režiserjevo oko, osem let pa je že, odkar ga ni več med nami.
»Leta 1982 je to bilo, dobil je ponudbo za delo in me vprašal, ali se mu pridružim. Že prej sem nekaj delal pri filmu, pri Dražgoški bitki sem sodeloval kot risar, Filač pa me je povabil k snemanju Strici so mi povedali Franceta Štiglica, bil sem asistent Mirku Lipužiču,« se spominja Milavec. S Filačem je bil v Prekmurju kar osem mesecev, posneli so šest nadaljevanj za televizijo in film. Mladi Duško je bil tedaj prepričan, da pri filmu ne bo sodeloval nikdar več, tako naporno je bilo, po 12 do 14 ur na dan so delali, in to v vsakem vremenu. Toda to se ni zgodilo, že 1983. je šel med svobodne umetnike, scenografe, in s tem se ukvarja še danes. 
»En filmček na leto bi bilo idealno zame, zdaj,« simpatično pravi. A ni bilo tako. Te dni snema Stekle lisice Borisa Jurjaševiča, vmes je bilo na desetine filmov, vrsta takih, za katere je doma in v tujini prejel nagrade za scenografijo. Med njimi je gotovo najprestižnejši oskar Ameriške filmske akademije, ki ga je leta 2001 za najboljši tujejezični film dobil Nikogaršnja zemlja v režiji bosanskega avtorja Danisa Tanovića, ta je pozneje dobil še kopico nagrad. Film je nastal v koprodukciji, pri njem je sodelovalo veliko naših filmarjev, kot koproducentka glavnega producenta Čedomirja Kolarja - Čeda je bila zelo pomembna lanska nagrajenka filmskega festivala v Portorožu, kajpak za filmsko producentstvo, Ljubljančanka, doma v znameniti Rdeči hiši na Poljanah, Dunja Klemenc. 
Film je bil skoraj stoodstotno posnet pri nas, konkretno v vasi Bač pri Pivki, tu je bil s svojo scenografijo car Dušan Milavec, Primorec je v krajih, od koder je doma, našel primerne terene za Tanovićevo filmsko uspešnico, zlasti znameniti sarajevski rov. Kolar, Klemenčeva in Milavec so bili kajpak sodelavci in so se poznali že prej, Čedo in Dunja sta bila kolega še iz študentskih časov, skupaj sta leta 1975 diplomirala na beograjski akademiji iz filmske produkcije in nato sodelovala pri koprodukcijah tujih filmov v nekdanji Jugi, tudi pri italijanski seriji Zaročenci, ki so jo snemali v Sloveniji, tam je bil tudi Duško. 
»Slovenija je bila glavni svetilnik ne samo za nekdanjo Jugoslavijo, ampak za celotno regijo; žal tega ne moremo več reči,« pravi Kolar in s tem se strinja tudi Milavec. Veliki producent svetovnega slovesa ima francosko in hrvaško državljanstvo, večino leta preživi v Parizu, a najmanj tretjino v hiši, ki so jo pred več kot štirimi desetletji kupili starši, zaljubljeni v Gorenjsko, v Gorjušah na Pokljuki, kjer, pravi, je najbolj doma. Poleg najmanj šestih svetovnih jezikov poliglot Kolar odlično govori tudi slovensko.

»V tistem času nihče ni hotel zavarovati filma, da bi se snemal v Bosni. Vprašala sem našo zavarovalnico in tako smo dobili zeleno luč za snemanje v Sloveniji. Nato sem se dobila z Danisom, da bi videla, ali lahko skupaj delava. Na letališču sem videla mladega, čednega fanta, ki je bil popolnoma zbran in z veliko želje, da naredi ta film. Imel pa je tudi ogromno znanja. Preživljal se je z raznimi deli, tudi premog je prenašal, in hodil v kino, kjer se je dodatno izobraževal. Po svojih spominih in razumevanju tistih nesrečnih časov je napisal scenarij in ga prinesel Kolarju. Ko sem, poslal mi ga je Čedo, prebrala scenarij za Nikogaršnjo zemljo, se mi je zdelo, da tako dobrega že dolgo nisem imela v rokah. Na našo veliko srečo je bil odločilen dejavnik Filip Robar Dorin, ki je bil na filmskem skladu in je razumel, da se s filmom mudi, ker je aktualen. Danisa sem spoznala oktobra, junija smo že snemali, teren je našel Duško Milavec, o katerem sem imela sijajno mnenje kot scenografu in tudi človeku še s snemanja Zaročencev dobro desetletje prej,« se spominja Dunja Klemenc.

Tanović, Klemenčeva, Kolar in Milavec so sodelovali še pri prav tako zelo uspešnem filmu Cirkus Kolumbija, kjer se je Milavec znova izkazal. Duško bi šel lahko zlasti po Nikogaršnji zemlji delat filme tudi v tujino, imel je nešteto ponudb za veliko denarja, vendar se je raje odločil za grenak domač (scenografski) kruh, zdaj pa se mu pravzaprav ne ljubi nikamor več, preveč mu je lepo doma, zlasti v Kopru. »Večina ameriških filmov je brez vsebine, zato pa z več efekti, kar meni ni všeč. Tehnika je blazno napredovala, jaz pa sem pač klasik. Sicer se Evropa vrača k vsebini in to meni popolnoma ustreza. Prihodnost našega filma vidim v koprodukcijah, to je in bo edina prava pot za slovenski film,« pravi Duško, ki je – zanimivo – za posebno projekcijo, na kateri ima glavni nagrajenec pravico izbrati film po svoji izbiri, izbral srbski TV-film Šumanović, komedijo umetnika, pri katerem je bil scenograf pred skoraj tremi desetletji. Na vprašanje, zakaj prav ta, pravi, da »ker se mu zdi najbolj zanimiv«.