Režiserja Nejca Gazvodo, igralce Nino Rakovec, Luko Cimpriča in Jureta Henigmana, producenta Aleša Pavlina in režiserja Janeza Lapajneta, ki je sodeloval pri montaži, smo vprašali, kaj napovedujejo filmu.
- Jure Henigman: Čim manj pasivnosti
O tem, ali se generacija 80. let dovolj pojavlja v medijih, kulturi, umetnosti
Prav gotovo ne, ker je ta generacija pasivna, a to je tudi problem tega časa. Čim več takšnih prebliskov bi moralo biti, da povemo, kaj nas muči, kaj nam je všeč, kaj nas teži, kaj nam gre na živce. In čim manj pasivnosti.
O tem, koliko so sodelovali pri scenariju
Vsak igralec je ustvarjalec svoje vloge, pri tem filmu je bilo to še posebno izpostavljeno. Nejc je imel okvir, mi smo to še dodelali. Nekaj časa nismo imeli prostora, kjer bi se srečevali, in smo se dobivali kar pri meni doma. Prijetna združitev prijateljskega druženja in dela.
O snemanju
Predvsem je bilo naporno, res zgoščeno, na snemanju moraš imeti vlogo vedno blizu. Moraš pa tudi odpreti ventile, zato se je ob večerih zgodila tudi kakšna alkoholna ekskurzija (smeh).
O najbolj nepozabnem izletu
V šoli smo kak petek špricali in šli na morje z legendarnim cliem moje mame. Na poti nazaj pa smo razmišljali, kako to prikriti. Vsi smo imeli kakšne take dogodivščine.
O igralskih načrtih
Posnel sem film Nahrani me z besedami režiserja Martina Turka, februarja bom imel premiero komedije Vitez čudes.
- Luka Cimprič: Tudi prijatelji lahko naredijo slab film
O izletu med pripravami na film
Pogovarjali smo se, da bi imeli izlet. In ko sem jaz sem pozabil torbo v Celju, kjer sem igral v gledališču, smo odšli iz Novega mesta po to torbo v Celje. Takrat so padale ideje, ki so končale v filmu, tudi tista z radiem.
O sodelovanju z Nejcem
Če delaš s prijateljem, lahko rečeš: stari, to je zanič. Ne gre za gospoda režiserja ali velike generacijske razlike. Smo prijatelji, sošolci, že na fakulteti smo skupaj snemali. Seveda pa to ni pravilo, tudi prijatelji lahko naredijo slab film.
O filmskem citatu, kaj vse mu gre na k***c, ki bo morda postal kulten
Takrat nismo imeli denarja od nikogar, zato smo si lahko privoščili, da nismo cenzurirani. Pa povejmo, kaj vse nam ni všeč. Zato ni samo Simfonični orkester RTV Slovenija, je tudi RTV Slovenija in Slovenija. Popoln upor proti vsemu. Del seznama sem napisal jaz, del Nejc, potem sva ga dopolnjevala glede na asociacije. Se bo pa ta citat gotovo prijel. Vsakič, ko smo kje bili, tudi v Sarajevu in Zagrebu, so se ljudje smejali.
O najbolj nepozabnem izletu
To so tisti srednješolski izleti na morje. Neki petek s sošolci nismo šli v šolo, ampak na morje. V Postojni smo se ustavili v trgovini, kupili destilirano vodo in jo med vožnjo zlivali iz avta ter si mislili, kako smo hudi. Potem smo prišli na morje in ob desetih zjutraj sredi turistične sezone v lokalu pili pivo.
O igralskih načrtih
Igral bom v drugem delu filma Gremo mi po svoje, delam v tržaškem gledališču, za seboj imam premiero Tartuffa.
- Nina Rakovec: Upa, da ne drži pravilo sedmih let
O tem, kako so se z Nejcem, Luko in Juretom spoznali
Oni so bili sošolci, jaz sem dve leti mlajša. V prvem letniku me je Nejc poklical za vlogo, tam je igral tudi Jure, izpadlo je zelo luštno. Potem je prišla avdicija za Osebno prtljago, v kateri sem dobila vlogo, Nejc je bil tam soscenarist, Jure je tudi igral. Potem sva z Juretom skupaj igrala še v Nejčevem diplomskem filmu. Tudi z Luko smo se družili na akademiji.
O možnostih za mlade igralce
Vsako leto je na akademijo sprejeto 10 igralcev, a teatri so polni, ljudje ne gredo v pokoj. Kultura je prestiž in država ne bo vlagala v prestiž. Jaz sem zaposlena v gledališču v Celju in z repertoarja smo črtali eno predstavo, kar pomeni manj dela za vse. Razmišljala sem, da bi šla v tujino, v Sloveniji se posname tako malo filmov, ne moreš igrati v vseh. A tudi če greš v tujino, ali boš igral same emigrante, kako od tega sploh živeti? To je dilema.
O komercialnih gledališčih in televizijskih serijah kot možnostih za igro
Morali bi dvigniti raven komercialnih projektov. Da ne bi tako podcenjevali gledalcev. Na primer Na terapiji je bila odlična serija. A pri teh projektih se navadno snema nekaj epizod na dan, ni časa, da bi sedel in premislil. A kališ in učiš se lahko tudi v tej hitri industriji.
O igralskih načrtih
Nejc snema film, a ne pričakujem, da me bo spet najel (smeh). Zdaj sem posnela film Vandima režiserke Jasne Hribernik. Šla sem tudi na avdicijo še za en film. Pravijo, da ko igralec dobi nagrado (Nina je na FSF za vlogo v filmu Izlet dobila nagrado vesna, op. p.), sedem let ne snema. Upam, da se meni to ne bo zgodilo (smeh).
- Nejc Gazvoda: Slišani bomo toliko, kolikor se bomo oglašali
Tudi vaš mlajši brat je pred kratkim posnel kratki film in vaš oče je bojda v šali dejal, da enega sina še lahko vzdržuje, dva pa težko … Ampak po Izletu mu verjetno za starejšega sina ne bo več treba skrbeti?
Brat (smeh) je bil asistent režije pri kratkem filmu, ki je bil na FSF predstavljen pred Izletom. Ne vem, ali ga zanimajo te vode, če ga, ga bomo podprli. Tako da je vse ostalo na ravni anekdote. Sicer pa tudi zdaj ni te skrbi, se kar dobro znajdem in upam, da se bom še naprej. So pa razmere v Sloveniji takšne, kot so, a ne bi se rad pritoževal, ker mi gre za zdaj kar dobro glede na projekte, ki se odpirajo.
Scenarij ste ustvarjali dve leti, film pa posneli v 14 dneh. Zgolj zaradi stroškov ali tudi zato, da bi bil čim pristnejši?
Če bi imel več denarja, bi ga snemal več dni. Nisem ga snemal 14 dni, zato da bi lahko rekel, da sem film posnel v 14 dneh. Bila je težka naloga in tudi sam vidim, kje bi šel lahko dlje, če bi imel več časa. Pri pripravah so igralci sodelovali prostovoljno, dobivali smo se kot prijatelji in sodelavci. Snemanje pa stane, zato smo ga posneli v 14 dneh. Vse to je filmu dalo pristnost in energijo.
Vam bo Izlet odprl vrata do filmskih sredstev?
Mi jih je že, ker bom septembra že snemal naslednji film. Nizkoproračunskega, a vsekakor sem si z Izletom tlakoval pot.
O čem bo govoril novi film?
Intimna ljubezenska zgodba, ki se zgodi v 24 urah. Spet je prisotna tudi generacijska nota.
Na projekciji Izleta na Liffu je bilo v dvorani največ mladih, pravzaprav še mlajših od junakov v filmu. Komu je film namenjen?
Upam, da bo ustrezal tej generaciji, ker se mi zdi, da ji je manjkal. Ne želim, da bi se to slišalo naduto ali da vem, kaj gledalci potrebujejo, a naredil sem film, kakršnega jaz želim gledati. Zdi pa se mi, da so v njem elementi, v katerih se lahko najdejo gledalci, stari od 25 do 35 let.
Govorite o težavah svoje generacije, generacije 80. let. Je njen glas dovolj slišan v medijih, kulturi, umetnosti?
Slišani bomo toliko, kolikor se bomo oglašali, nihče nas ne bo prosil, naj povemo svoje mnenje. Jaz sem svoje delo opravil skozi umetnost. Se pa zdaj v Sloveniji ukvarjamo z drugimi stvarmi kakor s tem, kaj bo z mladimi. Gre za večna politična preigravanja in krizo ekonomskega sistema in to nam gotovo ne gre na roko.
Spomin na vaš najbolj nor izlet?
Bolje je imeti življenje, ki ni primerno za film. Film potrebuje konfliktne situacije, tako da takšnega izleta nisem imel in si ga morda niti ne želim. Imel pa sem svoje mladostniške izkušnje.
- Aleš Pavlin: Kultni film za to generacijo
»Zaradi vsega, kar se je dogajalo okoli filma, sprejema v tujini, nagrad, izjemnega sprejema na Liffu, verjamem, da bo film tudi komercialno uspešen. Mislim, da bi se morala generacija, ki ji je namenjen, poistovetiti s filmom. Ta film bi moral biti kultni film te generacije, ker govori o tem trenutku. Nejcu napovedujem izjemno prihodnost, ker je že s prvim filmom opozoril nase tudi v evropskem prostoru. Začeli smo se ukvarjati s predprodukcijo njegovega naslednjega filma z naslovom Dvojina, ki ima še večje mednarodne ambicije. Gre za ljubezensko zgodbo z mednarodno zasedbo. Z njegovo mladostjo in ustvarjalnim potencialom se Nejcu obeta zelo uspešna filmska pot.«
- Janez Lapajne: Nekatere stvari ostanejo v slačilnici
»Nejca sem nekaj let nadležno prepričeval, naj vendarle napiše in zrežira film po lastni kratki istoimenski zgodbi. S snemanja na slovenski obali me je nekajkrat poklical, ko sem užival na dopustu na neki drugi obali. Toliko, da je na kratko delil z menoj veselje nad dobrim razpoloženjem na snemanju. Takrat še nisva razmišljala o sodelovanju v montaži, ki je za naju oba del režije. Zato sva imela pozneje v montaži krasne pogovore. Toda, kot pravijo nogometaši, nekatere stvari ostanejo v slačilnici. Zame je bila montaža tega filma v Nejčevi družbi čisti prestiž. Izletu želim veliko pametnih in občutljivih sopotnic in sopotnikov v kinodvoranah, Nejcu ter talentom pred kamero pa čimprejšnje nove filmske izzive.«
