Največ se je naučil na napakah

Matjaž Jelen, vodilni glas in obraz zdaj res že legendarne slovenske rockovske zasedbe Šank Rock, iskreno priznava, da je bila »ena večjih napak, ki sem jih naredil v karieri, da sem se dal prepričati, da smo vrgli kitarista Bora Zuljana iz benda«. Nedavno je imel Matjaž priložnost za popravni izpit – znova združeni šankrockovci, »prepoznavna frontna linija«, kot pravi Matjaž, poleg njega in Bora spada zraven še basist Cveto Polak, so nastopili ter navdušili na prireditvi Pivo in cvetje v Laškem. Šlo je za en nastop, kako bo naprej, bodo še videli.

Trde lekcije

Matjaž se je pač naučil, lekcije niso bile vedno najnežnejše, da je treba biti pri napovedih in v življenju nasploh previden. Včasih gre po zlu tisto, v kar najbolj verjameš, to se mu je zgodilo tudi s Šank Rockom. Skupina je bila trideset let njegovo življenje, »ob njej sem rasel, padal in se hkrati dvigal tako profesionalno kot osebno. To je bilo obdobje, v katerem sem dodobra spoznal sebe in naravo različnih ljudi, in zaradi tovrstnih spoznanj sem danes boljši in močnejši.«

Da bo rocker, je v Slovenj Gradcu rojeni in pozneje v Velenju živeči mladenič vedel že v osnovni šoli. Obiskoval je tudi nižjo glasbeno šolo in se učil igrati kitaro. V petem razredu je imel svoj prvi bend, najprej so se imenovali Izziv, pozneje Wiskoznichi, menda pa so bili prav priljubljeni na različnih šolskih prireditvah.

Uspešnica za Tino

Zaresno glasbeno zgodovino je Matjaž Jelen začel pisati leta 1982, takrat je nastal Šank Rock, in njihovo prvo desetletje je bilo huronsko uspešno. Če ne bi razpadla Jugoslavija, bi bržčas prodrli tudi južneje, torej tja, kjer je bilo občinstvo vedno naklonjeno melodičnim rockovskim ritmom. S tem torej ni bilo nič, je pa skupina leta 1995 šla snemat svoj šesti album Shut Up and Play (Pojdi v svet) v ZDA in morda bi tam lahko celo nadaljevali kariero. Ampak prave sloge v bendu ni bilo več in fantje so odšli domov. Leto pozneje so iz skupine složno vrgli bobnarja Aleša Uranjeka, se nato še nekaj časa trudili skupaj, razpadali in se sestavljali, leta 2010 pa se, tako se je zdelo, dokončno razšli.

Ostale so pesmi, nekatere že prav zimzelene, večino jih je napisal prav Bor Zuljan, pravi Matjaž, ki se je z zasedbo Jelen band trudil začeti znova. Malce drugače, a tudi ne čisto sam, ker mu je bilo sodelovanje v skupini vedno ljubše od soliranja. Kljub temu je šel leta 2011 na Slovensko popevko zapet pesem Sam, ki jo je napisal Tone Krkovič. Verjel je, da je »absolutno zmagovalna«. In se uštel, zmagoslavja nazadnje ni bilo. Precej bolje mu je šlo leto pozneje, tudi na MMS, kjer je bila njegova pesem Med spomini Pirana najboljša po izboru radijskih postaj, na primer, predvsem pa mu je uspel veliki met s soavtorstvom uspešnice Tine Maze My Way is My Decision.

Nekaj podobnega o tem, da se o svoji poti odloča sam, bi pravzaprav lahko pel tudi Matjaž. »Največjo krivdo pripisujem sebi, o tem sploh ni debate,« je povedal, potem ko je v času, ko je razpadel Šank Rock, razpadel tudi njegov zakon, za povrh je šel v franže še Matjažev lokal. »Prvi del krivde je bila moja nesposobnost, drugi pa, da nisem bil dovolj prisoten in da sem predolgo vztrajal.« In tako je bil Matjaž Jelen, letnik 1966, na pragu petdesetih na neki način primoran začeti znova. Kar je konec minulega leta storil tudi s samostojnim albumom s simboličnim naslovom Nov dan. Pesem je napisal Jan Plestenjak, za Matjaža je to njegov »neke vrste poklon najinemu prijateljstvu«. Matjaž Jelen ima kljub vsemu še vedno veliko prijateljev in privržencev, tudi ljubezen ga je znova našla, kadar si želi zbistriti misli in odklopiti od skrbi, je tu njegov motor. Na njem posluša »glasbo, ki je harmonija zvoka motorja in vetra. To je zame edina in najlepša glasba.«

No, za kakšno lepo melodijo bo že še poskrbel tudi sam. »Enkrat rocker, vedno rocker,« je njegovo vodilo, na njegovem profilu na facebooku pa piše, da študira na univerzi življenja. Največ, pravi ob tem, se je naučil na napakah, »največ znanja bom odnesel iz te šole, če jih ne bom več ponavljal«. In zato Bora Zuljana, na primer, najbrž ne bo nikoli več vrgel iz benda.