Najraje kampira po robinzonsko

Rada imam našo deželo. Če le utegnem, skočim na slovensko obalo, pa tudi drugi kraji po Sloveniji ponujajo ogromno dih jemajočih kotičkov,« o navezanosti na domače kraje pove glasbenica in televizijka Maja Oderlap. »Od tujih destinacij mi je v spominu najbolj ostala Džerba. Tam se vse odvija zelo počasi. Zapomnila sem si, da sem kot ženska pri večerji dobila manjši kozarec za vino, natakar pa, ko sem ga poklicala k mizi, sploh ni reagiral,« se dopusta v severni Afriki spominja Maja.

Zadnja leta je njen poletni urnik zapolnjen z nastopi. »Zato si privoščim le kratke oddihe, in to kar pri naših južnih sosedih. Velikokrat se namreč zgodi, da je treba s počitnic na hitro skočiti domov, in Hrvaška je še najbolj priročna počitniška destinacija.«

Maja je ena od tistih turistov, ki se vedno znova radi vrnejo v isti kraj. Svoj košček raja je našla v precej osamljenem in majhnem kampu na Malem Lošinju. »Tam diham s polnimi pljuči, saj je otok znan po tem, da ga še posebno radi obiščejo tisti, ki imajo težave z dihali. Rada kampiram in vsaj na dopustu res živim čisto po robinzonsko.«

Ker se vsako poletje vrne v isti kraj, je spoznala že nekaj domačinov z otoka. »Odlično se razumemo. Radi pripovedujejo svoje zgodbe in iskreno se razveselijo vsakega turista. Eden od njih je tudi odličen lovec na hobotnice in druge morske dobrote, ki si jih ob večerih skupaj privoščimo. Njihov način življenja me vedno opomni, da je treba živeti počasneje in da je vsaj na dopustu treba pozabiti na vse, kar je povezano z računalnikom.«

Čeprav so plaže na Lošinju čudovite, Maja kar nekaj časa preživi tudi v pohodniških čevljih. »Ja, zelo rada pešačim, saj Lošinj ponuja mnogo urejenih poti. Če želiš imeti najlepši pogled na Kvarner, pa se je treba povzpeti na Svetega Ivana. Zaradi razgleda mi vsakič zastane dih.« Cerkev na vrhu ima zanimivo zgodovino; leta 1755 jo je dal zgraditi Antonio Sforzina kot spominsko kapelo svoje družine, posvetil pa jo je znani osorski škof Nikola Dinarić, pozneje splitski nadškof. V bližini so ohranjeni ostanki preproste kamnite kolibe – puščavskega bivališča, kjer je na začetku 19. stoletja živel pater Petar Kokorin iz zagrebške škofije. Za puščavsko življenje ga je navdihnilo njegovo drugo romanje v Sveto deželo. Le ena stvar z Lošinja Maji ni ostala v lepem spominu: »Na otok se ne da priti drugače kot s trajektom, in zgodilo se je že, da smo med plovbo naleteli na pravi vihar. Valovi so segali vse do oken trajekta in priznam, bilo me je res grozno strah.«