Najlepši član skupine Čuki je zadnje čase ves čas v središču pozornosti medijev. Bodisi zaradi nevoščljivosti bodisi zaradi govoric, da je gej. O tem sva se z Jernejem Tozonom pogovarjala ob njegovi novi strasti, to so motorji. Na sedežu motorističnega kluba Medvode me novopečeni motorist najprej spozna z njihovim predsednikom in prijateljem Branetom Vasletom, ki mu prepusti svojega harleyja-davidsona. »Že dolgo se poznava. On me je navdušil za motorje. Delno sem tudi zaradi njega šel delat izpit za motor, saj sestavlja čudovite motorje. Obljubil mi je, da mi bo pomagal pri izbiri in sestavi,« razloži Jernej, ki ima v žepu izpit za motor slabe tri tedne. »Pri nas doma niso ravno navdušeni nad tem, zato sem se motorjev do zdaj izogibal in se bolj držal kolesa in kajaka. Vedno pa me je vleklo... veter v laseh. Rad imam hitrost. Mogoče sem se tega malo bal. Sem pa človek, ki rad preizkusi vsako zadevo. Škodovati mi ne more. Zdaj sem tudi dovolj star, da sem postal pametnejši. Čeprav pravijo: bolj star, bolj nor.«
S kajakom po Soči
Štiriintridesetletnik še doda: »Itak imam željo imeti harleyja, tako da bo bolj počasi in bom užival v vožnji. Ne bom divjal,« se nasmehne. »Malo sem se umiril glede tega. Prej sem imel tudi malo hitrejši avto, pa sem ga zamenjal za malo počasnejšega. Mogoče pa je ravno nasprotno pri meni. Bolj star, bolj pameten,« še reče v smehu, nato pa se zapelje en krog s čoperjem. »Danes sem se prvič sam peljal na harleyju. A mi je šlo dobro?« še vpraša, ko se pripelje nazaj. »Dober občutek, res je super, svobodnega sem se počutil.« O svoji prvi daljši vožnji že razmišlja. »Rad imam kraje, kot so Bovec, Tolmin, Kranjska Gora. Letos sem bil veliko tam, vozil sem kajak na Soči. Mogoče me bo pot zanesla tja.« Manjka mu sicer še prava motoristična oprema. »Bova morala skupaj v šoping, da jaz vidim, kaj se sploh spodobi nositi za harleyja,« se spogleda z Branetom in se nasmehne. »Najprej pa moram kupiti čelado.«
Nato mi razkaže notranji prostor kluba, medtem pa povprašam o delovanju skupine Čuki. »Vsako sredo se dobimo. Sicer smo vsak vikend skupaj, ampak ob sredah še malo poklepetamo, povadimo, se pogovarjamo o drugih projektih, delamo za ploščo, še dva komada moramo posneti v studiu...« Sredin večer končajo vedno enako. »Zaključek je tak, da gremo k našemu prijatelju v slaščičarno na baklavo ali čokoladno tortico.« Jernej je velik sladkosned. »Vsakdo greši po svoje. Mogoče jaz malo bolj pri čokoladi,« prizna šarmer, ki kdaj pa kdaj tudi kaj skuha. »Glede na to, da sam živim, kuham.« Povprašam, kako to, da živi sam. »Saj sem že dovolj star. Enkrat pač mora človek iti na svoje.«
K mami na juho
Jernej je pred sedmimi leti šel na svoje. »Mi smo številna družina, šest nas je. Zdi se mi, da ko je človek dovolj star, postane samostojen in potem je čas, da gre. Tako je prav.« Vsekakor pravi, da ni mamin sinček. »Rad se vsak dan vračam domov. Preprosto rad imam družino.« Domov se rad vrača tudi na kosila. »Vedno rad pridem na govejo juho,« se nasmeji. »Saj veste, kako je, če sam kuhaš. Makaroni na sto in en način,« reče v smehu. »Težko je kuhati za enega. Ali grem ven kaj pojest ali pa si kaj na hitro naredim. Ali pa imam sadni dan.« Nato ga vprašam že skorajda obvezno vprašanje, zakaj je samski. »Mogoče pa nisem več.«
O številnih govoricah, da je gej, pravi: »Za marsikoga so govorili enako, če se je pojavljal sam.« Po premisleku odrezavo reče: »Ne, jaz nisem. Nikoli nisem bil, nikoli me niso zanimali fantje. Vedno sem imel dolge zveze, zato sem tudi imel malo punc. In tudi, če sem imel dekle, ne da sem jo skrival, ampak je nisem naokrog na polno razkazoval.«
Ko se usedeva za šank, reče: »Jaz tudi na takšne dogodke, kamor se naši estradniki radi hodijo kazat, ne hodim. Nisem človek za to. Raje grem kam ven ali pa se s prijatelji dobim ali karkoli drugega. Nisem človek, ki bi se rad gledal v revijah. Če pa že pridem, sem sam. Ali pa s Čuki. Jaz to vzamem kot del svoje službe.« Samski že, vendar mu ni dolgčas. »Osamljen pa nisem.« Svoj prosti čas v prvi vrsti posveča sebi. »V tistem prostem času, ki ga imam zelo malo, se poskušam čim več ukvarjati s športom ali biti s prijatelji. Je pa res, da imajo že vsi prijatelji družine in nimajo več toliko časa. Saj razumem, pri meni bo verjetno nekoč tudi tako,« se nasmehne.
Sprehodi z Lili
»Veliko mi pomeni, da grem s svojo psičko Lili na sprehod. Rad pa zakurim ogenj,« razkrije še eno novo strast. »Kot piroman sem postal,« reče v smehu. »Vedno ko kam grem, si v nahrbtnik dam polena. In si nato tam zakurim.« Jernej je torej romantik po duši. »Kaj pa vem. To imam rad. No, tudi rožice rad nabiram in delam šopke, če je to romantika. Mogoče pa sem malo romantika,« in se nasmehne. »Če sem kakšni dečvi dal darilo, sem raje šel ven in na polju nabral rože.« Sicer pa je Jernej zaposlen kot pomočnik vzgojitelja. »Zdaj imam 13 novih otrok na uvajanju, 11 mesecev starih.« Previjanje mu ne dela preglavic. »Sem že profesionalec glede tega.« Tudi z uspavanjem nima težav. »Otroci so ob koncu dneva že tako utrujeni, da sami od sebe pocepajo. Drugače pa zaigram na kitaro.« Zdaj se že sedem let ukvarja z otroki, prej pa je bil v vojski. »Že doma so mi rekli, da sem rojen za ta male. Deset let mlajšo sestro imam, in ker so bili starši glasbeniki in so veliko hodili po turnejah, sem bil jaz tisti, ki je doma pazil nanjo. Glede na to, da ta poklic takrat ni bil popularen za moške, sem se odločil za vojsko. Tam pa se nisem našel.« Na koncu še povprašam o oboževalkah. »Ves čas dobivam povabila. Tako od žensk kot tudi od moških,« in se nasmehne.