Kako se je v vas prebujala želja po materinstvu?
Pravzaprav se mi zdi, da se je vse zgodilo dokaj ekspresno. Dokler nisem spoznala Dejana, se mi je zdela ideja o tem, da bi postala mama, precej tuja. Če pa dobro in iskreno razmislim o sebi, lahko rečem, da sem z zavestnim iskanjem, odkrivanjem, priznavanjem in spreminjanjem svojih napak postala dovolj zrela, odgovorna in samozavestna, da se je v meni prebudil ta materinski nagon, ko je prišel pravi moški. Osebnostna rast namreč daje življenju smisel, z delom na sebi se spreminjajo človekove vrednote, ideali, lastnosti. Prav zanimivo je opazovati, kako se v moje življenje počasi naseljuje drug človek, kot da bi gledala film. In najboljši del tega je, da je platno vsakega sledečega trenutka še prazno, kaj bom nanj projicirala, pa je v največji meri moja odločitev. Zavedanje tega je naravnost osvobajajoče.
Zagotovo je k temu pripomogel ljubeč odnos partnerja Dejana. S čim vas je prepričal?
Tukaj bi se pa lahko razgovorila, ampak vem, da imava omejeno število znakov (smeh). Nežnost... To je tista Dejanova lastnost, ki me vedno znova približa moji nežnosti, srcu, moji osnovi. Njegova nežnost in srčna mehkoba, dobrota, toplina, stabilnost. V njem vedno znova uzrem vso pomirjeno večnost. In ko tako zelo ljubim tega čudovitega človeka, sem tudi srečna in vesela zase, ker sem ves čas v stiku s svojo dušo.
Se tudi moški kaj spremenijo med nosečnostjo?
Težko bi rekla, da se je Dejan prav zaradi moje nosečnosti kaj spremenil, se pa seveda skupaj spreminjava, rasteva, pravzaprav z vsakim dnem poglabljava najin odnos, ker se vedno bolj spoznavava. In mislim, da brez zadržka lahko rečem, da sva si vedno bolj všeč (nasmešek).
Ste ženska, ki se veliko poglablja vase, razmišlja o sebi, verjetno tako doživljate tudi nosečnost. Kakšni so občutki, ko spremljate razvoj, vsak gib otroka, ki vam bo maja obogatil življenje?
Res je, vse skupaj doživljam zelo intenzivno. Koncentracija različnih hormonov vsekakor poskrbi, da bodoča mati ne ostane ravnodušna. Ključno je, da se znaš ustaviti v trenutku, da se zaveš, da v tebi raste malo bitje, popolnoma odvisno od tega, kako boš skrbela zase, kakšno bosta tvoje duševno stanje in telesna pripravljenost. In moram reči, da sem neskončno hvaležna, ker sem si lahko vzela ogromno časa, da poglobljeno spremljam vse, kar se dogaja z menoj. To je res ena sama sreča in nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem svojega otroka prvič začutila, ko me je nežno pobožal. In zdaj, ko raste in je vedno močnejši, me vedno bolj boža... (smeh) To je res nekaj neverjetnega!
Se pogovarjate z njim? Kaj mu poveste?
Ja, seveda, midva se vse pomeniva. Povem mu recimo, kaj bom počela, kam greva, kaj bova jedla, pa berem mu otroške knjigice. Ima že kup ljubkovalnih imen in tudi tistega, ki ga bo zaznamovalo za vse življenje. Do zdaj so namreč vsi pregledi zelo nazorno pokazali, katerega spola je otročiček. Ah, že zdaj ga imam tako neskončno rada!
Vaša mama in oče boste postala dedek in babica. V domači hiši zaradi tega zagotovo poka od sreče in pričakovanj?
Ampak hiša res poka od sreče. Moj oče se je – mislim, da mi ne bo zameril, če takole javno povem – povsem raznežil. Neznansko lepo je videti, kako z menoj deli občutke sreče in veselja, sploh zato, ker so po navadi moški nekoliko bolj zadržani pri izkazovanju čustev, vsaj moj oče je takšen. Mama pa tudi ves čas govori o tem, kako že komaj čaka, da bo čuvala vnučka, in glede na to kako čudovita mama in prelepa oseba je, ji seveda popolnoma zaupam in se veselim, da bo otrok lahko brezskrbno otroštvo preživljal tudi na počitnicah pri dedku in babici v Kamniku.
Na eni strani idealiziranje nosečnosti kot nečesa neponovljivega, na drugi pa enačenje z bolečino, odvečnimi kilogrami in odrekanjem. Kako je vse to vplivalo na vas?
O nosečnosti se res širijo različne zgodbe. Največ se zagotovo govori o samem porodu – in po tem, kar slišim, ima kar nekaj mamic dokaj negativne spomine na ta dogodek. Ko sem načrtovano zanosila in sem ob pogledu na test navdušeno ugotovila, da mi je dano imeti otroka in doživeti to neponovljivo izkušnjo, sem takoj skrbno izbrala izvrstno knjigo o modrosti rojevanja. Ogledala sem si tudi več kakovostnih dokumentarcev o tem, kaj vse se zgodi z ženskim telesom med nosečnostjo, o razvoju otroka po tednih, kako poteka porod. Predvsem me je zanimalo, kakšne možnosti imam glede tega, kako bom rodila. Sem pač zelo rada informirana in vedno vse temeljito raziščem, ne dovolim si, da bi splošno mnenje in izkušnje drugih vplivali name.
Torej so vašemu življenjskemu slogu, ki je v neposrednem sozvočju z naravo, primerne tudi priprave na porod. Kako si zamišljate ta veliki trenutek?
Zagotovo. Ampak razmišljanje samo še nikoli ni pomagalo doseči razsvetljenja. Prav zato sem to temo temeljito preštudirala. Lahko rečem le, da popolnoma zaupam svojemu telesu, sebi, močna sem, pogumna, porodne bolečine se ne bojim. Imam že izdelan porodni načrt. Seveda pa vedno obstaja možnost, da ne gre vse tako, kot si zamisliš, in tudi na to sem pripravljena. Vsekakor je pozitivno razmišljanje nekaj najboljšega, kar lahko narediš zase. To je še kako potrebna psihična pripravljenost, da si sposoben v ključnem trenutku narediti tisto, kar situacija zahteva od tebe. Veliko razmišljam tudi o tem, kako bom lahko na koncu tega težko pričakovanega otročka končno pogledala v žareče nedolžne oči, kako se bo moje srce zlilo z njegovim in kako bom ob tem izpolnjena, popolna.