Mednarodne žirije so slovenski fotoreportaži letos izjemno naklonjene, že dolgo ni toliko slovenskih fotoreporterjev prejelo toliko uglednih svetovnih priznanj. Najprej sta prejela nagradi Matic Zorman in Matjaž Krivic na natečaju World Press Photo, za njima je Srdjan Živulović, skupaj s 17 kolegi agencije Reuters, s katero Žiga, kot mu rečejo kolegi in prijatelji, sodeluje že 25 let, prejel še uglednejšo Pulitzerjevo nagrado za fotografijo. Pulitzerjevo nagrado na Univerzi Columbia v New Yorku vsako leto podeljujejo v 14 novinarskih kategorijah, petih knjižnih, po eni glasbeni in eni dramski kategoriji.
Priznanje Živuloviću je prvi slovenski pulitzer. Na panoramski fotografiji je kolona beguncev, ki so 20. novembra lani utrujeno stopali proti Brežicam, po poti, za katero so verjeli, da vodi v boljše življenje. Živulović je poslal več fotografij, tisto s policijskim konjenikom na čelu begunske kolone je ugledni francoski Le Monde objavil celo dvakrat in napisal navdušujočo recenzijo. Beguncem je takrat ob Sotli Žiga posojal telefon, dajal vodo in hrano, ni bil zgolj dokumentarni fotografski stroj.
Pulitzerjeva nagrada je zanj druga pomembna po letu 1989, ko je dobil Tanjugovo za fotografijo, posneto v Makedoniji, z ženskami, ki so se steple za kruh. Tudi pri tokratni fotografiji o migrantski krizi je zgodba podobna, le da na svetovni ravni.
Srdjanu Živuloviću je oče leta 1972 za novoletno darilo kupil fotoaparat. Od takrat ga ni, kot pravi, izpustil iz rok. Na začetku 80. let je prišel na Delo, k velikemu šefu Delovih fotoreporterjev Jocu Žnidaršiču. Prosil ga je, ali lahko pomaga in se uči fotografske obrti, gre za časopis tudi sam kaj fotografirat. Tako je tudi bilo, Joco, ki ima oči še za kaj drugega kot fotografijo, je hitro videl, da iz Žige nekaj bo, da ima talent in neizmerno voljo, da je fotoreporter z dušo in telesom. »Bil je neumoren, kamor koli sem ga poslal, je šel, prinašal odlične fotografije in vodstvu Dela sem predlagal, da ga vzamemo v službo. Takrat se je to dalo lažje, kot bi šlo danes, za novinarstvo na splošno in tudi fotoreporterstvo so bili to zlati časi,« se z rahlim nasmehom in tudi nostalgijo spominja Žigov nekdanji urednik in mentor Joco.
Na Delu je Živulović ostal 10 let, delal z verjetno najboljšo fotoreportersko ekipo, kar jih je bilo, in skoraj zanesljivo bi si upal trditi, tudi bo, v slovenskem časnikarstvu. Okoli šefa Žnidaršiča so bili zbrani Dragan Arrigler, Miško Kranjec, Janez Pukšič, velemojstri fotoreporterstva in fotografije, kar so dokazali tudi pozneje, ko so odšli na svoje in se uveljavili v drugih žanrih fotografije. Leta 1989 je v Skopju nastala Žigova fotografija ravsa žensk za kruh, ob koncu vojne za Slovenijo pa so mu pri Reutersu ponudili bolj trdno sodelovanje, čeprav je z njimi občasno sodeloval že prej. Ponudbo je sprejel, zapustil Delo, ustanovil agencijo Bobo, ki je postala dvorna fotoagencija za predsednika države in vlade pa še za zunanjega ministra; če drugega ne, je z njimi vsaj videl ves svet. Ime Bobo je agenciji dal po svojem sinu Borutu, najstarejšem med tremi, ki je takrat že malce govoril in je sam sebe klical Bobo.
Velikan fotografije Janez Marenčič Joco Žnidaršič nima le o letošnjih velikih nagrajencih (mimogrede, junija bo skupaj z Zormanom in Krivicem razstavljal v galeriji Barbare Čeferin v Ljubljani) najboljšega mnenja, temveč tudi o nekaterih slovenskih velemojstrih fotografije, ki jih ni več med nami. Najbolj spoštuje Janeza Marenčiča. Rodil se je leta 1914 v Kranju, diplomiral na pravu in bil zaposlen kot komercialist, za vedno je odšel leta 2007. Marenčič spada med osrednje osebnosti slovenske fotografije 20. stoletja. Fotografirati je začel v 30. letih prejšnjega stoletja, leta 1935 je postal član Fotokluba Ljubljana. Med NOB je bil fotoreporter propagandnega oddelka IX. korpusa na Primorskem, v partizane je prišel s povečevalnikom na ramenih. Leta 1949 je dal pobudo za ustanovitev fotokluba v Kranju. Razstavljal je na skupinskih razstavah v domovini in tujini. V 70. letih se je prenehal udeleževati skupinskih razstav, pri katerih pa je še vedno sodeloval kot žirant in selektor. Žnidaršič zlasti občuduje njegove fotografije Soriškega polja, pa one iz partizanov. Žal so se iz tega obdobja ohranile zgolj štiri, iz katerih je v 50. letih minulega stoletja »z dodatkom fotografske malarije«, kot je dejal sam Marenčič, ki je izdelal tudi povečave, ustvaril ena najbolj pretresljivih in likovno dognanih medvojnih pričevanj. |
Fotoreporterski guru Joco Žnidaršič pulitzerja, kakršnega je prejel njegov učenec Žiga, ni prejel, zato pa množico takšnih in drugačnih priznanj in nagrad, več kot 50 jih je, tudi za umetniško fotografijo. Ne glede na nagrade za umetniške fotografije zanj ne obstajata umetniška in neumetniška fotografija, ampak samo slaba in dobra.
Leta 1938 v Šoštanju rojeni Štajerec s stalnim prebivališčem v Ljubljani, nesojeni zdravnik porodničar (na ljubljanski medicini mu manjkata klinični del izpitov in diploma), ki ga je za večno premamila fotografija, je začel kot študent pri Tribuni. Zdi se, da je, kar zadeva nagrade, najbolj ponosen na tisto iz leta 1976, ko je bil med dobitniki nagrad World Press Photo. Za zaporedje posnetkov konja in njegovega vodnika, ki ju nekje pod Triglavom premetava snežni plaz.
Letos smo ponovno med nagrajenci prestižnega World Press Photo, še več, med nagrajenci sta kar dva Slovenca, ki sta si razdelila prvi dve mesti v kategoriji Ljudje. Prvo nagrado kategorije je za fotografijo begunske deklice prejel mladi Kranjčan Matic Zorman, drugo v isti kategoriji pa Matjaž Krivic − za fotografijo rudarja iz Burkina Fasa.
»Oba sta sijajna fotoreporterja svetovnega formata, a kaj ko od tega materialno nimata kaj prida, tudi nagrada ne vem, ali jima je prinesla kaj za v denarnico, vsaj neposredno. Kolikor vem, so njuni glavni sponzorji starši, kar je sicer lepo, vendar po svoje tudi tragikomično. Včasih je bilo drugače, moram priznati. Prvovrstna fotoreporterja sta tudi Delova Tomi Lombar in Jure Eržen, tudi pri njiju imam jaz prste vmes, tadva sta vsaj materialno preskrbljena, upam. Sicer pa mi je zelo všeč Mladinin Uroš Abram, imeniten portretist je,« pravi Joco.
Živulović ljudem polaga na srce, naj zdaj, ko imamo digitalno tehnologijo, svoje digitalne fotke odtisnejo na papir, sicer se bodo izgubile za vedno. Pravi, da ima svoje iz otroštva še vedno v škatli za čevlje, kamor jih je spravila mama. Joco Žnidaršič ima svoje v dveh ogromnih predalih sedežne garniture, najdragocenejše pa – kolikor vem – v bančnem trezorju.
