Igralka Zvezdana Mlakar sedaj, v zrelIh letIh, končno uživa življenje. Svoj mir najde daleč stran od mestnega vrveža, na družInskem posestvu, kjer obdeluje vrt, crklja kopIco živali, krmari s in med svojimi štirimi fantI In osebnostno raste. Z leti je postala samozavestna, še vedno se uči imeti rada sebe, odpravlja vzorce iz otroštva in gradI zvezo z možem Zoranom. Tudi tega, da je njeno zasebno žIvljenje polno vzponov in padcev, ne skriva več. Ne pred sabo in ne pred drugimi. V dnevni sobi na posestvu nad Želimljami je samo za nas odprla srce in iskreno spregovorIla o sebi.
Ko je Zvezdana Mlakar, igralka s še vedno štajerskim pridihom v glasu, dobila svojo večerno pogovorno oddajo na nacionalni televiziji, so bila mnenja o tej njeni vlogi različna. Bo igrala, bo pristna, bo vrtala v druge, sama pa previdno stala ob strani? A kot v življenje, je tudi v klepete s svojimi gosti vstopila vsa – iskreno in z odprtim srcem, prelomna oddaja pa je bila vsekakor tista s svetovno znano učiteljico terapevtske joge Cheri Clampett, v kateri se je Zvezdana zlomila. Snemanje so prekinili in nadaljevali, ko se je umirila, pa to pokazali tudi gledalcem. »Od takrat prihajajo ljudje pripravljeni, da se odprejo in govorijo o sebi iskreno,« je hvaležna za dogodek Zvezdana.
Zaznamovali so jo oče, akademija, ločitev
»Kot otrok sem imela strahotne izkušnje in sem se pozneje čudila, da me ni vrglo. Lahko bi bila zafrustrirana, nemočna sovražnica življenja, ki bi se povsem prelevila v žrtev. To žrtev sem sicer kar nekaj časa gojila, sedaj pa sem prav alergična na te občutke, ko se še pojavijo v meni. Prepoznam jih in se pogovorim s sabo,« je povsem iskrena.
»Prelomni trenutek je bila smrt očeta, ki je naredil samomor. Od njega sem dobila sporočilo nevrednosti in tega, da se moram za pozornost ves čas boriti, da nisem dovolj dobra. Zaznamovala me je tudi igralska akademija, kjer so imeli v mojih časih navado, da so te povsem razstavili. Prišla sem nadarjena in cela, tako da me ni bilo treba tako do temeljev razstaviti, kot so me. Deset let sem se nato spraševala, ali sem igralka ali nisem. Tega mi ni bilo treba delati, bila pa sem tako nesamozavestna, da sem jim verjela. In tako živeti ni bilo fino,« se spominja zanjo nelepih let.
»Nato sem dobila še take partnerje, ki so to potencirali. Ko sem se razšla z očetom svojega prvega sina, se mi je začelo svitati, da mogoče je pa problem v meni, ne v drugih. Zelo sem si želela svoje družine. Zato sem si, ko sem srečala sedanjega moža, rekla: 'Tu bom pa ostala. Kar me tu čaka, bom oddelala, to šolo bom naredila.' Ta moja odločitev in potrpežljivost sta bili, to vidim sedaj, dobri. Ker bi se tudi z njim že zdavnaj razšla in bi spet nekaj 'bluzila'. To, kar mi je namenjeno in moram spoznati, moram itak oddelati. Ne nazadnje imam tri sinove. Živela sem v ženski energiji, z mamo in sestro, nato pa sem dobila paket surove moške energije, jaz pa že vse življenje živim za druge … Samo zlagalo se je, kot se mora. Mislim, da me je v vsem rešila samo moja ljubezen do življenja, ampak vedno sem pa za vse nato dobila neverjetna darila.
Najprej sem dobila oddajo Dobro jutro, v kateri sem se zares začela ukvarjati z duhovnostjo in to takoj povezala z znanjem iz gledališča. Mislim, da je to moja velika prednost tudi pri oddajah, da hvala bogu nisem novinarka. Moje igralske izkušnje mi dajejo svobodo v pogovoru in tudi v življenju. Ničesar in nikogar ne obsojam in vse je mogoče. »Zelo hitro se zaljubim v ljudi oziroma tudi v najbolj nezanimivem človeku vidim nekaj samo njegovega, edinstvenega – in to je moje vodilo. Tudi sporočilo moje sedanje pogovorne oddaje je – ne imejmo predsodkov, vsakemu človeku dajmo priložnost, da spregovori,« pojasni. »Iz največje neumnosti znam dobiti sporočilo za nekaj velikega. Ko sem to prepoznala, so se začeli moji preboji. Edino v gledališču nisem dobila takšnega preboja, kot sem si želela in se ves čas trudila, ker nisem dovolj verjela vase. Zato pa sem dobila, kar sem dobila,« zaključi z grenkim prizvokom.
Duhovnost je zanjo vera v življenje
»Zame je duhovnost življenje, ne neko bluzenje, gledanje v zvezde in opravičevanje, da bo že vesolje poskrbelo zate,« je neposredna. »Do tega sem rezervirana, saj vidim, kako na tem področju z ljudmi strahotno manipulirajo. Če delamo le z razumom, ni dovolj. Sedaj imamo dobo, kamor smo prišli z razumom, ko pozabiš na svoje bistvo. Tudi če slediš le telesu, ni prav. Tudi to je ogledalo sedanje dobe – telesa morajo biti popolna. Po drugi strani nam telo, če ne razumemo drugače, z boleznijo pokaže, da ne živimo prav. Če človek ne razvije svojega duhovnega potenciala, na neki način umira. Smo celostna bitja in katero koli področje zanemarimo, smo podpisali smrtno obsodbo. Zaradi tega me duhovnost zanima, kot igralka ves čas raziskujem človeško dušo,« pove.
»Duhovnost je tudi, da se ukvarjaš s sabo, sprejmeš odgovornost za svoje življenje in hkrati razvijaš vero v to, da je zate poskrbljeno, torej da imaš vero v življenje. Gre za brezpogojno zaupanje, iskrenost, odgovornost. Sem spadajo vse vrednote, ki so pozabljene – hvaležnost, ponižnost, skromnost, sočutje. Velikokrat slišim stavek: 'Človek se mora imeti rad.' To je sicer res, ampak večini je to le naučena fraza. Sama sem imela predsodek proti religiji kot instituciji in sem težko slišala besedo 'bog'. Nato pa sem brala o Jezusu, njegova sporočila, in spoznala, da je to zame duhovnost. Jezus pravi: 'Verjemite – in videli boste.' Mi pa hočemo danes najprej videti, šele nato verjamemo. Ampak tudi znanstveniki so morali najprej verjeti, da so lahko izumili čudež. To torej stoodstotno drži. In to je zame duhovnost. Da zaupaš življenju. In ker zaupaš, tudi v največji drami nisi sam. Imaš možnost videti, zakaj se ti kaj dogaja, znati razumeti, predvsem pa znati prevzeti odgovornost nase,« pove energično.
Ljubezen je milost
»Ljubezen je zame, ko ti v srcu nekaj zacinglja in te obide poseben občutek, jaz mu rečem milost, da živiš. Da si tukaj in da si priča nečemu lepemu. Lahko te nekdo tako objame, in veš, da je to to. Ljubezen je, ko se zliješ z vsem, ko nisem več Zvezdana Mlakar, ki bi rada to in to, ampak si kar naenkrat del vsega, kar je v tistem trenutku okoli tebe. A ta čisti občutek ljubezni ne more trajati ves čas. Lahko se ga zavedaš, ko si res s seboj, in takrat napolniš svoj vodnjak. To je ljubezen – da potem, v stresnih situacijah, črpam iz vodnjaka in se napolnim z mirom in ljubeznijo,« pojasni z žarom.
Verjame, da smo si nekateri ljudje namenjeni. »Pri partnerjih še nisem tam, da bi v njih srečala dušo dvojčico, v partnerjih dobivam svoje največje učitelje,« je iskrena. Kaj pa brezpogojna ljubezen med partnerjema? »Jaz je nisem sposobna,« je povsem odkrita. »Sposobna sem res velike ljubezni in tolerance, kar vedo tudi vsi moji prijatelji, ki poznajo moje zasebno življenje in me tudi občudujejo zaradi tega, čeprav sama vem, da to poleg smeha vsebuje tudi ničkoliko solz. Verjetno občudujejo mojo potrpežljivost oziroma pripravljenost, da se učim, so pa stvari, pri katerih še nisem naredila preboja in brezpogojne ljubezni še nisem zmožna,« pojasni. »Še vedno se zatikam v to, kaj je in kaj ni prav, čeprav sedaj to že ozaveščam. Sem pa zadnjič od dveh terapevtk v oddaji izvedela, da je naša naloga v zvezi, da partnerju ves čas razlagamo sebe in tudi svoje spremembe. Spomnim se, da mi je mož dostikrat rekel, da hočem vsak dan nekaj drugega, in se mi je zdelo čudno, zakaj tega ne bi smela. Sedaj pa vidim, da bi bilo povsem drugače, če bi mu pojasnila, kako doživljam svet. Potem midva ne bi imela takih težav, kot sva jih imela.«
Sinovi so vsak zgodba zase
Zvezdanini trije sinovi Jan (32), Maj (26) in Lan (20) so vsak zgodba zase. »Pri otrocih vidiš, da je verjetno res, da si duša izbere starše,« pove razneženo. »Imajo nekaj tvojih lastnosti ali nagnjenj, mislim pa, da so ta priučena. Otroci pridejo z neko nalogo in vsak od njih mi je prišel povedat nekaj bistvenega. Tisto, kar sem o njih dobila prvi hip, občutek, ko sem jih stisnila k sebi, to je potem v življenju tudi ostalo,« se spominja. »Na neki način so težavni, mislim, da jih nisem naučila bistvenega, to je hvaležnost. Sama sem bila sicer ves čas hvaležna, nisem pa znala tega predati njim. Mislim, da bi morali starši učiti otroke hvaležnosti in spoštovanja,« se zaveda. »Najstarejši je zelo zaprt fant, zelo težko pove, kaj se dogaja v njem. Jaz pa vse, kar se mu dogaja, čutim,« pove. »Ne silim vanj, ker vedno na koncu pride k meni in se pogovoriva,« je vesela.
»Maj, srednji, se je ves čas razlival čez meje in najbolj ga je nosilo življenje. Malce je tudi prevzel vlogo žrtve, da se mu ves čas nekaj hudega dogaja. Je nadarjen, lep, pa je kar odbluzil. Veste, da to mamo boli,« ne skriva. Maj je najbolj podoben očetu. Ima že štiriletno hčerko Emo Stello, zaradi česar je tudi hitreje odrasel. »Sedaj sledi svojim ciljem, srečna sem zanj, ker mu je končno uspelo in tudi sam spreminja mnenje o sebi,« vsa zasije.
»Najmlajši Lan je pa, kot bi dobil darilo. Hotel je resno delati kot model, ampak zdaj je njegovo dekle iz Pariza prišlo živet v Ljubljano, tako da je sedaj osredotočen na šolo. Izbral si je študij prava, ker ga res zanima, ampak zanj me sploh ne skrbi. Zna graditi hiše, delati z elektriko, živalmi, je skrben. Njemu ni treba naročiti, naj zakuri. So pa vsi trije razvili neko čutenje mene, kar me veseli zato, ker če jih skrbi zame, potem bodo takšni tudi s svojimi partnericami,« pojasni.
Dolgo se je trudila ugajati
Velik del življenja je želela ugajati drugim, po rojstvu tretjega sina, Lana, pa je pri njegovih komaj štirih mesecih začutila igro Metuljev ples, ki jo je režiral Boris Cavazza in jo je hotela igrati. Poklicala je mamo, da ji je prišla pomagat z varstvom, sama pa se je predala igranju. Povsem je padla v vlogo, ob Cavazzi se je počutila varno in v naletu igranja. »Zagledala sem se v ogledalu – debela, dvojna sem bila. Nič od tistega, kar sem si vedno želela od sebe, a sem si rekla: 'Pa kaj potem. Samo bodi in igraj.' In takrat sem naredila preboj. Za tisto igro sem dobila nagrado, shujšala sem potem tudi in začela sem slediti sebi,« se spominja. »Igralci smo v velikih stiskah in pod pritiskom. Ves čas želiš ugajati – občinstvu, režiserju, za katerega seveda ne moreš vedeti, kaj se mu dogaja v glavi in kako te hoče videti. To so res hudi pritiski in stiske,« razkrije nekaj realnosti svojega poklica.
Danes je očetu hvaležna
»Dal mi je sporočilo, ki me je zaznamovalo,« se zaveda. Danes razume, da ni bila kriva za njegove težave in prezgodnjo smrt. »Tudi ločitev nas zaznamuje. Vse, ki so jo doživeli, je zaznamovala. Samo želela sem si, da te prtljage ne bi dala naprej, pa sem jo, sinu. Pretresena sem od tega, kako globoko se to zareže v nas, kako se neodgovorno zaljubljamo, imamo otroke, potem pa tega ne znamo speljati,« pove goreče. »In potem imamo spet nove drame. Dobro, če je smisel tega, da se učimo in da na zemljo prihajamo po te izkušnje, potem sprejmem, sicer pa bi se drugače odločila. Danes sem očetu hvaležna, saj brez tega ne bi bila to, kar sem,« pove z ljubeznijo.
To, da si kot duša sami izberemo družino, v kateri bomo živeli, je povsem sprejela šele pred kratkim. »Pred kakšnega pol leta sem se nekega dne odločila, da je zdaj pa dovolj. Da sem toliko stara, da to, kar se mi je zgodilo, ne bo več vplivalo name. Da se ne bom več vračala in živela vloge žrtve,« pove, a ji še danes privrejo solze v oči. »S preteklostjo se moraš ukvarjati in jo razčistiti, da si lahko naliješ čistega vina. To je tvoja dolžnost. Moj mož na primer pravi, da nima travme. Jaz, ki toliko vem o teh stvareh, pa sem tolerantna in ga imam rada takega. Vem, da bo en dan napredoval in prišel do svojega bistva. Ko to narediš, je pa dovolj. Potem pa je treba živeti tukaj in zdaj,« je odločna.
Sta s ssvojim možem rane že predelala?
»Z možem sem preživela deset čudovitih let, to je bila čista pravljica. Če sem si kdaj predstavljala, kako bi živela z moškim svojega življenja, je bilo to to. Sedem let je mlajši, a tega nisem nikoli čutila. Potem naju je posrkalo življenje. Imela sva podjetje, ni bilo več časa za naju. Čutila sem to nevarnost, na najino ljubezen so začeli padati madeži. In ker jih nisva čistila, jih je bilo preveč, in jaz tega nisem več zmogla. Zapadla sem v odvisnost od njega, od odnosa. Nisem mogla brez njega, z njim pa tudi ne. Izgubila sem zaupanje, on pa se je odzval po moško. Stokrat sem pakirala in res sem delala dramo. Lepila sem nanj svoje strahove in svojo nesposobnost,« ne ovinkari. Mož ji je pritiskal na vzorce, ki ji jih je vsadil oče. »Očeta se spomnim v usnjeni jakni na motorju. Moj mož … Natanko takšnega sem ga prvič videla,« ji je jasno, da to ni naključje. »V zakonu sva imela kar nekaj dram, lovila sva se in mislim, da tudi otroci niso bili srečni z nama. A ugotovila sva, da naju res nekaj veže, nekaj več je, kar drži in kar je nemogoče prekiniti, čeprav sva imela dobesedno atomsko bombo v zakonu. Potem pa sem se poglobila vase in začela čistiti pri sebi,« pove iskreno. »Pri terapevtki Meliti Kuhar sva morala napisati pismo drug drugemu, in takrat je moj mož jokal, jaz pa tudi, a sem spoznala, da sva kriva oba enako. To je bilo zame prelomno,« opiše dogodek, ki je prevesil tehtnico na stran njenega zakona.
»Danes že živim v miru in vidim, da to vpliva tudi naju. Kam naju bo odpeljalo, ne vem, sem pa dovolj pogumna, da se kompromisov ne bom šla. Ne nazadnje sedaj res nimava več veliko časa. Vsake toliko mi zelo ljubeče reče, da bi se rad postaral z mano, jaz pa pravim: 'No, pa poskusiva',« umirjeno pove Zvezdana.
Kakšen moški je Zoran?
»Zoran je neverjeten moški, no, saj drugače ne bi bila z njim. Ko sem ga srečala, je bil zelo mlad, imel je in ima zelo jasne cilje, in to občudujem. Zelo trden je lahko, ves čas je skrbel za družino. Nikdar ni bilo vprašanja, ali bomo preživeli ali ne. Veliko je bil tudi sam z otroki, ko sem jaz igrala, in pred časom mi je povedal, da mu ni bilo vedno fino. Ganljiv je v tem, kako mi svetuje, naj bom pozorna do vsakega. Hkrati pa je bil dolga leta moj strahoten kritik. Je eden izmed ljudi, ki ne znajo pohvaliti. Ne mene ne otrok ni nikoli pohvalil, a se tega sedaj zaveda. Res je kvaliteten človek, hkrati pa si ne upa zelo v globino, to pa jaz potrebujem. Noče v globino in zelo skriva čustva. Tudi ženske ga imajo zelo rade in mislim, da se moram tu tudi jaz nekaj naučiti. Bi si ga kar z veliko žlico vzele ne glede na to, da je moj mož. Tega pa jaz ne razumem. Sprašujem se, kaj moram v tem primeru narediti? Razumeti ženske, njega, dati kateri klofuto? Zanj vem le to, da mi je res predan. Jaz pa … Imam kaj misliti,« konča tiho in malce zamišljeno.
»Veliko mu pomeni njegova družba, ki je nikoli ni delil z mano. Z mojo uspešnostjo in s tem, kdo jaz sem, se spopada, to je gotovo. S tem sem, kot sem spoznala, načenjala tudi njegovo moškost. Velikokrat sem mu povedala, da služim enako kot on, saj sem bila tako vzgojena, da znam preživeti sama. Tu, sedaj, na kmetiji pa si že marsikje dovolim biti ženska. Prevzela sem kuhinjo in vrt, drv pa mi ni treba sekati in nositi. Zanima pa me, kako bo, ko bova z možem doma ostala resnično sama, saj do sedaj nisva bila še nikoli in bo to za najino zvezo spet nov korak,« se zaveda, a je pripravljena.
Preberite več v Suzy, naši novi tabloidni reviji Slovenskih novic, ki izide vsak petek. Najdete jo v bližnji trafiki, še bolje pa bo, če se nanjo naročite in jo boste dobili v svoj nabiralnik. Pišite nam na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled. oziroma pokličite na brezplačno številko 080 11 99.
