Končno! Skladatelj Jure Robežnik, eden od štirih najpomembnejših ustvarjalcev iz zlatih let slovenske popevke, je letošnji dobitnik Kozinove nagrade, ki jo Društvo slovenskih skladateljev namenja svojim članom za zaokroženi opus. Prejel jo je za prispevek k slovenski zabavni glasbi, ki jo je »obogatil s humanizmom in resničnim glasbenim občutenjem«. Kot gimnazijec je v legendarnem baru Nebotičnik igral harmoniko ter že zgodaj spoznaval dela medvojne in povojne generacije ustvarjalcev zabavne glasbe: Ziherla, Goloba, Vidmarja, Ponikvarja in Ferija Souvana. Še več znanja je pridobil v svojem kvartetu, v katerem je igral klavir in vibrafon. Pomembnejši korak zanj pa je bilo sodelovanje v ansamblu Mojmirja Sepeta. Ob igranju, prirejanju in komponiranju ter ob vzorih Sossa, Adamiča in Sepeta se je glasbeno izbrusil, so zapisali v utemeljitvi nagrade. Kot avtor se je predstavil na prvi Slovenski popevki leta 1962 na Bledu s skladbo Glas stare ure. Ura ga je spremljala tudi na festivalu Opatija leta 1965, takrat kot Stolpna (ura). Konec 60. in v začetku 70. let je sledilo njegovo najbolj prepoznavno obdobje, v katerem se je skladbami, kot so Plaz, Tri korake v modro, Presenečenja, Ptica vrh Triglava, Mesto mladih, Eva in Lojze, Bila sva še otroka, Pegasto dekle, Mlade oči in Na vrhu nebotičnika, predstavljal na festivalih Slovenska popevka, Opatija in Vesela jesen. Njegove so še Ples oblakov, Šel si mimo, Vrtiljak, Maja z biseri ter Orion in Na deževen dan, ki spadata v zakladnico svetovnih jazzovskih standardov. V zapuščini radijskega arhiva je 121 Robe- žnikovih avtorskih del v lastni orkestraciji za veliki zabavni orkester ter 67 del za plesni orkester. Po Mojmirju Sepetu in Jožetu Privšku je Robežnik tretji Kozinov nagrajenec iz četverice najboljših ustvarjalcev zlatih let slovenske popevke, v katero prištevajo še Atija Sossa. Slovenska scena za svoje ustvarjalce nima nagrad. Omenjena in namenjena Juretu Robežniku je bolj izjema, ki pravilo zgolj potrjuje. Žal! »Pa saj smo jo imeli. Zlatega petelina, ki smo ga tudi mi enkrat osvojili. Toda očitno je bilo premalo denarja, da bi lahko nadaljevali – ali pa premalo dobička. Viktorji, kakršni koli že, naj bi bili nekaj podobnega, vendar bi morali imeti tudi nekaj, o čemer bi svoje mnenje povedala publika,« mi je pred časom dejal eden ustanovnih članov izolskih Faraonov Nelfi Depangher. Na drugi strani schengenske meje, pri južni sosedih, že leta in leta izbirajo kraljico estrade, naj oblečeno pevko, naj glasbenika, naj pesem ... Vseh nagrad se niti našteti ne da. »Prišel je čas, ko vsi nekaj izbiramo. Sestajajo se različne žirije in komisije in izbirajo, kdo se je najbolje izkazal na odrskih deskah, kdo na estradnih odrih, katera oziroma kateri estradnik je hodil naokoli najlepše oblečen, katera estradnica je imela najkrajše krilce in katera najbolje operirane prsi ali z botoksom napolnjene ustnice. Hrvatje podeljujejo kar 40 različnih književnih nagrad,« pravi hrvaški glasbenik, ki še sam ne ve, ali naj se pretiravanju z nagradami smeji ali naj zgolj zmajuje z glavo. So nagrade res senzor za merjenje, preverjanje moralnih, estetskih, modnih in kdo-bi-še- -vedel-kakšnih meril določene sredine ali segmenta te sredine? Vprašanje, o katerem bi se še največji poznavalci najbrž prepirali pozno v noč, vendar vseeno. Pri nas pa? Nič, ku***, pravi član ene bolj znanih glasbenih skupin s slovenske scene. Legende, kot so Slavko Avsenik, Oto Pestner, skupina Pepel in kri, da ne naštevam še dlje in naprej, še vedno živijo ... In kdaj se bomo naučili našo glasbo spoštovati in jo nagrajevati? Verjetno bo moralo preteči še veliko vode. In, žal, se bo moralo preposlušati še veliko več not, ki jih bodo prepevali (ne zgolj domači izvajalci) po slovenskih radijskih valovih.
|
|
