Nace Junkar okreva po težki operaciji možganov

Da je zdravje največje bogastvo, te dni na lastni koži spoznava tudi Nace Junkar. Glasbenik ter pevski pedagog je namreč prestal težek operativni poseg in bilo ga je močno strah. Nič čudnega, saj je imel zapleteno operacijo na možganih.

Tempirana bomba v glavi

Junkar se zadnja leta sooča s hudimi zdravstvenimi težavami. Bil je eden prvih slovenskih znanih obrazov, ki so javno povedali, da bolehajo za hudo obliko depresije, prav tako je odkrito spregovoril o njeni obliki, razširjenosti, zdravljenju in podobno. Bolezen v Sloveniji še vedno velja za nekakšen tabu z negativnim predznakom, čeprav jo je mogoče relativno uspešno blažiti in zdraviti. A po nevarnosti se ne glede na svojo težo vendarle ne more primerjati z boleznijo, zaradi katere je bila potrebna operacija možganov. »Ko v turobnih dnevih februarja in marca hodiš ob morju in nekako iz dneva v dan prenašaš hude glavobole, ki jih doslej nisi poznal, čeprav si prebolel že boreliozo v 80., se zdraviš za psiho že 12 let in podobno, si ves čas slabe volje in v nevednosti, kar je najhuje od vsega. Ne razvedri te niti obisk komedije v gledališču, ker veš, da nekaj ni v redu s tabo, in to v glavi, ki jo potrebuješ za svoje aktivnosti in življenje na sploh,« je iskreno izpoved začel Junkar.

Ne ve, zakaj je čakal kar dva meseca, preden je odšel na magnetno resonanco glave, saj bi lahko to storil že po dveh tednih. Bili so namreč primeri, ko je včasih k zdravniku preventivno šel čisto brez razloga, tokrat pa je zavlačeval in zavlačeval. »Zavedal sem se, da je treba to storiti, a nisem. Potem sem le šel na slikanje v bolnišnico v Šempeter pri Gorici, kjer tudi sicer opravljam obvezne preglede, ki jih potrebujem. Slika je pokazala, da imam v glavi anevrizmo na arteriji, veliko osem milimetrov,« nadaljuje. Seveda se je ustrašil, saj gre za stanje, pri katerem se nikoli ne ve, kaj se bo zgodilo. Krvavitve in počenje – zadostuje že majhen napor –, lahko privedejo tudi do smrti. Poleg tega je bolezen takšna, da lahko preseneti kadar koli.

V njegovem primeru anevrizma ni krvavela in ni bil potreben takojšnji poseg, so mu pa zdravniki naravnost in jasno povedali, da gre za tempirano bombo. »Pri pevcu opernega žanra je pritisk v glavi že tako in tako močan, kaj šele v visokih tonih. Tudi v zabavni glasbi imam le malo pesmi, ki so v nizki legi, večina jih ima namreč velik razpon, pri katerih gre ton v čelne sinusne votline seveda z večjim ali manjšim pritiskom. Vse skupaj sem pretehtal z nevrologinjo in odšel na nevrološko kliniko v Ljubljani. Tam je konzilij sklenil, da opravijo odstranitev anevrizme na endovaskularni način, s cevko v dimljah v žilo in naprej v možgane. Odstranitev anevrizme opravijo pod rentgenom,« je razkril pevec.

Dodatni zapleti

Kljub naravi omenjenega posega je človek v bolnišnici le približno tri dni. A pri Nacetu se je, kot nalašč, zapletlo. Ko so med postopkom prišli v možgane, so namreč naleteli na dodatno prirojeno fistulo, ki bi lahko začela krvaveti po posegu zaradi polletnega jemanja nujnih zdravil. Zato sta nevroradiologa zaradi prevelike tveganosti od posega odstopila. Za Naceta je bil to še dodatni šok, strah in stres. »Bil sem prvi takšen primer, kar me je nepopisno zaskrbelo. Ko sem se zbudil iz narkoze, so mi razložili situacijo, zakaj niso mogli opraviti posega. Sreča v nesreči pa je bila, da je eden od zdravnikov ravno odhajal na simpozij v Francijo, kjer je neki profesor, ki se ukvarja prav s temi stvarmi. Tam naj bi dobili navodila, kaj in kako v mojem primeru, saj je bila stvar kočljiva in tvegana. Odločiti se je bilo treba med možnostmi, ali potovanje v Pariz ali klasična operacija v Ljubljani,« doda.

Zadnja smola in neprijetna zadeva pa je bil čas. Bilo je namreč junija in začetek dopustov. Kljub temu je izrecno izrazil željo, da kljub morebitnemu tveganju zaradi stanja raje še malo počaka, da bo v Sloveniji konzilij v isti sestavi. Med čakanjem so se dnevi vlekli in vlekli, ob tem pa je bilo še veliko negotovosti, nevednosti in strahu. Čeprav so mu petje prepovedali, je tvegal in naredil izjemo. Eno samo, a vendarle. Nastopil je na piranskem poletnem festivalu, kar mu je dalo izjemen polet do septembra, ko je na nevrološki kliniki padla odločitev. Sklenili so, da je najboljša rešitev operacija v ljubljanskem kliničnem centru.

Po odpustu iz bolnišnice, kjer je ležal še devet dni, so mu svetovali počitek in počasen prehod v normalno življenje, zato se je odločil, da odide k prijateljem na Obalo. Morje ga že od nekdaj pomirja. »Nadvse sem bil vesel toplega sprejema znancev in prijateljev, s katerimi se tu srečujem in družim. Žalosten pa sem, in to povem odkrito, da me jih je od estradnih prijateljev prišlo obiskat le nekaj, komaj za prste ene roke. A morda je tudi prav tako, saj človek na svoji koži spozna, kdo je kdo v njegovem življenju. Skozi kalvarijo, kot je moja, mora človek sam, nihče drug namesto njega. Vseeno pa ogromno pomeni, če imaš ob sebi koga, ki te bodri in ti daje pozitivno moč. Zmerno in previdno bom korak za korakom počasi še naprej svetoval in mentoriral. Nadvse sem vesel, da je zelo težko breme, ki sem ga nosil nekaj mesecev, padlo z mojih ramen. Neizmerno sem hvaležen medicinskemu osebju. Prav tako peščici svojih sorodnikov in prijateljev, večini žal ne morem biti, saj se je ponovila stara zgodba, da ko resno zboliš, te 95 odstotkov tistih, ki si jim neštetokrat pomagal, niti ne pokliče. Dobro, da imam glasbo in ode.«