Jure Mastnak, ki nas s šarmantnim glasom boža po radijskih valovih, kot imitator nasmeji, v vlogi igralca pa nas tudi ne pusti ravnodušnih, je velik ljubitelj športa. Lepa žoga, ljubljansko zatočišče športnih navdušencev, je ravno pravšnja za tovrstne pogovore. Ko se dobiva v lokalu, 35-letnik pojasni, da se je kot novinar trinajst let ukvarjal s športom na Radiu Slovenija. »Veliko imitacij prihaja iz sveta športa: Katanec, Sagadin, Ališič, Jerančič, Kunc ... Ah, še kateri bi se našel,« pove o svoji imitatorski vlogi, medtem ko nazdraviva s pivom. »Pivo je najstarejša alkoholna pijača na svetu. Začeli so ga piti Mezopotamci, ko so tovorili rž in druga žita.«
Med pitjem reče: »Nujno pa je sploh ob gledanju nogometa oziroma katerega koli športa. Pri nas je čudna zakonodaja, saj na športna prizorišča ne smeš nositi alkoholnih pijač. Smo ena od redkih držav s tovrstnim zakonom v Evropski uniji. Ne podpiram pijančevanja, da se ga napije na glavo in začne razbijati ter delati neumnosti, ampak da se ga lepo spije ob spremljanju tekme. To prija, je del folklore,« in se nasmehne. »Vsi mislijo, da pivo pijejo samo tisti, ki spremljajo šport, oziroma športniki. Daleč od tega. Kultura pitja piva gre gor. Nor sem na stare majhne klasične pivovarne, ki delajo vrhunsko pivo. Zdajšnje, te znamke, ki jih poznamo, so slabše.« Prizna sicer, da ni ravno pivoljubec, vendar meni, da se vedno prileže. »Po vsakem športu pivo.«
Bere samo šport
V lokalu najdeva tudi uradno žogo svetovnega prvenstva in Jure razloži: »Prvi del tekmovanja je bil naporen, ker so bile tekme na sporedu pozno ponoči. Naslednji dan sem bil zmačkan. Ampak ker imam dopust, lahko spremljam vse tekme.« Malo mu je sicer žal, da ni šel v Brazilijo, bo pa zato šel kam drugam na dopust. »Ja ... Zdajle morje, blizu slovenske obale, to je to.« V tem času ima tudi veliko nastopov, zraven pa sinhronizira risanke. »Povsod me je dosti,« reče v smehu. »V zadnjih letih sem si zagotovil stand up nastope še v New Yorku, in sicer v klubih, kavarnah, barih, kjer so recimo razne zabave. Povabijo imitatorje iz vsega sveta, prevladujejo Američani, in tudi jaz sem se malo zraven vrinil.« Izvem, da bo konec septembra znova obiskal veliko jabolko, medtem pa vrže oko na športni časopis. »Zadnje čase berem samo še športne časopise. Sploh ne berem drugih. Tudi poročila sem nehal gledati. Čisti informacijski embargo,« pove o svojem trenutnem stanju. »Saj ne potrebujem tega. Sama negativna energija, ni to to. Zadnje čase so samo umori. Odločil sem se reči temu ne.« Prosti čas tako namenja drugim stvarem. »Berem športne knjige pa tudi leposlovje. Na koncu koncev so na voljo filmi, serije, risanke. Veliko stvari se najde, ni ti treba spremljati medijev.«
Radio Gaga je improvizacija
Njegovo delo na Radiu Gaga je sicer povezano z aktualnim dogajanjem, zato ga povprašam, kje dobi informacije, če že ne spremlja medijev. »Za Radio Gaga ni nobenega scenarija. Poteka v živo in minuto pred oddajo izvemo, o čem bo govor. To je improvizacija. Kilometri dajo svoje, to delam že 14 let.« Ko se sprehodiva med fotografijami športnikov, razobešenimi v lokalu, vprašam, ali se je kdaj dejavneje ukvarjal s športom. »Zame so se sanje o resnem športnem udejstvovanju končale leta 1995, ko me je zbil avto. Zlomljeno koleno je naredilo svoje in od takrat se nisem mogel več resno ukvarjati s športom.« Obenem razkrije: »Predvsem hokej me je zanimal. Hokej je v bistvu moj šport, najraje ga imam.« Nogomet torej ni na prvem mestu. »Ja, zdaj je bil številka ena. Pri svetovnih in evropskih prvenstvih ne odločajo milijoni, ampak ekipni duh, igra. Zato pa so na koncu koncev tudi tako popularna.« In spet preide na hokej. »Drugače pa je Anže Kopitar že drugič osvojil Stanleyjev pokal, eno od najstarejših športnih lovorik na svetu. To je velik uspeh poleg zlate olimpijske kolajne, ki jo že imajo naši športniki.«
Najbolj občuduje Kopitarja
Ravno Kopitarja najbolj občuduje med športniki. »Kljub vsemu je preprost fant, ni zvezdniški. Slava mu ni stopila v glavo. To mi je res všeč pri ljudeh, na splošno pri tistih, ki so nekaj dosegli in so svetovno znani. Mogoče je tudi Goran Dragić eden od takih, ki se ne nosijo kot nekateri.« Ko se odpraviva na partijo v namiznem nogometu, izvem, da ga njegova partnerica med gledanjem tekem ne moti. »Včasih ženske tudi pogledajo kakšno tekmo. Pri nas imam čuden občutek, ali je to samo v Sloveniji, ne vem, da žensk nogomet ne zanima. V tujini, na primer v Španiji, Portugalski, Italiji, gredo ženske same gledat nogometno tekmo, brez tipov. Tam vidiš polno žensk, uživajo v nogometu, se pogovarjajo o njem. Ne samo o tem, kakšno frizuro ima danes Ronaldo, koliko je napel bicepse ... Te ženske dejansko gledajo nogomet!« Meni, da je drugje športna kultura na višji ravni. »Mislim, da je že na Hrvaškem drugače. Ko sem bil na njihovi obali, sem videl, da ženske spremljajo nogomet veliko resneje kot v Sloveniji,« še reče in se odpravi nazaj na dopustniško lenarjenje.
