Jasna Kuljaj je ena tistih domačih zvezdnic, ki kljub prepoznavnosti in vsemu, kar ta prinaša, ostajajo na trdnih tleh. Čeprav je bilo leto 2016, ko smo jo spremljali v vlogi voditeljice enega najbolj gledanih resničnostnih šovov Kmetija: Nov začetek, zanjo zelo uspešno, se zdi, da nas bo v letu 2017 še s čim presenetila. Da bo iskala nove, čim bolj drugačne izzive, napoveduje tudi sama.
S kakšnimi občutki se poslavljate od leta 2016?
Najbolj si ga bom zapomnila po izjemnem televizijskem letu in krasnem napredku moje Anastazije od enoletnice k dveletnici. Velika je pa tako, kot bi bila triletnica (smeh).
Vas je to leto kakor koli spremenilo?
Kar zadeva moje televizijsko delo, me je spremenilo tako, da še bolje razumem televizijski ustroj, do obisti poznam »resničnostni format«, izkusila sem malce drugačen voditeljski pristop – bolj izpraševalski, in se naučila mnogo trikov, kako priti stvarem do dna.
Kaj ga je najbolj zaznamovalo?
Zagotovo je voditi tako obsežen resničnostni šov nekakšna prelomnica v mojem življenju, prelomnica v smislu odmika od tega, kar sem doslej počela. Vse skupaj mi je dalo potrditev, da ni meja in da lahko človek poseže po vsem, kar si želi. Le želeti si mora, razčistiti s preteklostjo in pripraviti prostor. Nove energije se namreč ogibajo stare šare.
Za kaj bi rekli, da je bil vaš vrhunec leta?
Vrhunec leta je bil zagotovo veliki finale oddaje Kmetija: Nov začetek. Tri ure programa v živo – vau! Ohranjati zbranost, se hkrati boriti z mrazom, ki ledeni kri po žilah, ter z bolečim žrelom. Naj se sliši še tako smešno, a dejstvo, da sem postala mati, je postal moj izvir moči. Rekla sem si, če si zmogla na porodni mizi, bo pa tole mala malica!
Se je na snemanju šova pripetilo kaj takšnega, česar ne boste nikoli pozabili?
Veliko je bilo takih trenutkov. Na splošno si bom to obdobje zapomnila po strogi disciplini, ki jo tako velik projekt zahteva od vseh vpletenih, saj mora vse stoodstotno delovati kot podmazano. Ne bom pozabila, kako so me iskali po Zaplani na prvi snemalni dan, ko sem od naših delovnih kontejnerjev odšla kar peš na snemalno lokacijo, da bi si pretegnila ude. Vozniku sem to povedala, a me ni slišal, in tako je nastal velik nesporazum. Voznik je mislil, da tako dolgo tičim na veceju, produkcija me je čakala, jaz pa sem jo s popolnim make upom in frizuro mahnila po Zaplani in se spraševala, zakaj nihče ne pride pome in ali sploh hodim v pravo smer... Skratka, bila je štala, če se izrazim v kmečkem žargonu.
Je bilo naporno združiti službene in materinske naloge?
Niti najmanj, saj je Anastazija začela hoditi v vrtec, tako da sem jo po snemanju lahko šla iskat, partner pa jo je zjutraj peljal v vrtec. Anastazija sploh ni čutila, da se mamici nekaj dogaja. Prireditve, ki jih vodim, pa tako in tako večinoma potekajo zvečer, ko gre spat – tako da se res vse da!
Kako je zdaj, po koncu snemanj – pogrešate kaj nenehno akcijo, ki ste jo, predvidevam, zaradi oddaje imeli skozi leto?
Zgodilo se mi je prav to, kar so mi mnogi napovedovali. Med snemanjem sem se uspešno borila proti vsem virusom, ko pa je bilo konec, je telo klonilo. Adrenalin je popustil in zadnji del decembra si bom zapomnila po krehanju in počitku. Ampak verjetno tako mora biti, če kdaj, potem je prav zdaj čas za to, da se telo na novo sestavi in čutim, da bom v novo leto zaplula močna kot še nikoli!
December je za vas verjetno prav poseben mesec, saj je na koledarju poleg drugih praznikov vaš rojstni dan. Ste ga proslavili?
Čeprav je bil zgolj dva dni pred velikim finalom, ko je bilo vse usmerjeno v priprave, sem vseeno doma pripravila zakusko, kot temu rečem, za nekaj najbližjih prijateljev. Večinoma iz gimnazijskih in študentskih let. Vendar je bilo hrane preveč, zato mi je bilo žal, da nisem seznama malce bolj razširila. A nisem si želela prevelikega pompa, saj sem bila v mislih vseskozi pri velikem finalu, ki je sledil.
Katero decembrsko praznovanje vam na splošno največ pomeni?
Vendarle božič, saj se takrat na Dolenjskem zbere vsa družina, tudi bratova, in se vidimo po dolgem času. Pred in po tem pa hodimo vsi po svoje. No, omeniti velja tudi silvestrovanje pri dedku v domu za starejše občane Slovenj Gradec. To se zgodi vsako leto kakšen dan ali dva pred pravim silvestrovim, a vsi se obnašamo, kot da gre za pravo odštevanje, ki vedno sledi po slavnostni večerji. Druženje z dedkom je nekaj neprecenljivega! Zelo dobro se počuti v družbi male Anastazije.
Kako in s kom ste preživljate zadnje ure starega leta?
Z družino pri starših na Dolenjskem. Silvestrski meni je v mamini domeni, kar pomeni, da je na mizi slastna pečenka, h kateri prija čudovita modra frankinja.
Ste si zadali kako novoletno zaobljubo?
Novoletnih zaobljub si nikoli ne dajem, sem namreč vedno kar zadovoljna s trenutnim stanjem, kakršno koli že je. Od nekdaj mi zadeve nekako padejo v naročje same od sebe, ne da bi se za to kaj prida trudila ali načrtovala.
Kaj pa cilji in načrti? Kaj nameravate uresničiti v letu 2017?
Želim si, da bi se naš domači cviček Kuljaj na trgu še bolj trdno usidral in da bi se ponovila lanska situacija, ko so nam zaloge pošle skorajda pred novo letino. Za las je šlo! Če bi ga pridelali več, čutim, da bi ga prodala še več, a moji starši niso tako ambiciozni in so zadovoljni s tem, kar imamo.
Pripravljate kakšen poseben televizijski projekt?
Nič vam še ne morem izdati, kar zadeva moje televizijsko ustvarjanje, si želim poskusiti nekaj, česar še nisem nikoli. Bolj kot potreba po preživetju me muči radovednost poskusiti kaj novega, nekaj, kar bi mi spet pognalo kri po žilah! Denarja ne bomo nesli s seboj v grob, izkušnje in doživetja – to je tisto, kar šteje!
Če bi v letu 2017 lahko zagotovo uresničili eno svojih velikih želja, katera bi to bila?
Da bi bili vsi zdravi, kajti ko je pri hiši zdravje, takrat se da vse! To je temelj vsega!
