Na sončni Floridi 
je prijazen še carinik

Brigita Šuler je doma iz majhnega mesta Brežice, na katere, pravi, je zelo navezana. »Ne predstavljam si, da bi kdaj živela kje drugje kot tukaj, kar pa ne pomeni, da sem zapečkar. Potujem namreč zelo zelo rada,« se nasmehne pevka. »Hvalabogu, oba z možem sva avanturista, zato vsako leto izbereva drugo počitniško destinacijo. Bila sva že v kar nekaj državah, čeprav je seznam krajev, kjer še nisem bila, pa bi tja želela iti, iz dneva v dan daljši,« je iskrena Brigita.

»Eden mojih najdaljših dopustov je zagotovo tisti pred skoraj tremi leti, ko sva se potepala po Floridi,« nam razkrije glasbenica. O obisku te ameriške državice sta razmišljala kar dolgo: »V ZDA sva želela že eno leto prej, potovanje je bilo celo že plačano, a je bil najin let odpovedan zaradi vulkanskega prahu, ki je bil ravno takrat v zraku. Takrat sva šla tako na Kanarske otoke, leto pozneje pa nama je končno uspelo spoznati deželo onkraj velike luže.«

V lastni režiji

Na Florido sta odpotovala aprila 2011, tam sta ostala tri tedne. »Šla sva v lastni režiji. To pomeni, da sva sama rezervirala letalske vozovnice. Že doma sva se odločila, kje bova najela avto, prav tako sva še pred potovanjem rezervirala in plačala nekatere hotele, a ne vse. V Ameriko naju je, kot rečeno, že dolgo vleklo in glede na to, da sva oba ljubitelja poletja, sva se odločila za sončno Florido. Tu sva lahko združila oboje: obisk ZDA in uživanje na morju. Prvi teden sva preživela v Miamiju, druga dva pa sva spontano potovala po Floridi. Bolj ko nama je bil kraj všeč, dlje sva se tam zadržala.«

Ameriški utrip življenja je ni pustil ravnodušne. »Sploh si ne predstavljam potovanja v kako novo deželo, ki bi ga v celoti preživela v hotelu oziroma v turističnem delu. Vedno me zanimajo ljudje, kultura in način življenja v državi, ki jo obiščem. In moja izkušnja z Američani je čudovita. Ljudje so bili zelo prijazni, ustrežljivi, odprti in komunikativni. O njih lahko govorim le v superlativih. Že carinik na letališču v Miamiju je bil nadvse ustrežljiv in prijazen,« se zasmeje glasbenica. »Še posebno presenečena pa sem bila nad naključnimi mimoidočimi. Čeprav smo bili popolni neznanci, so mahali in pozdravljali, kot da bi bili stari prijatelji. To pri nas kar malo pogrešam, ljudje tukaj so preveč nastrojeni drug proti drugemu.«

V nasprotju z ljudmi, ki je niso razočarali prav v nobenem pogledu, pa je bila precej manj navdušena nad hrano. »Zelo sva morala paziti, da nisva pojedla vseh visokokaloričnih jedi, ki sva jih po navadi dobila pri hotelskih zajtrkih. Znameniti ameriški krofi, arašidovo maslo, slastne ameriške palačinke in preostala hitra hrana so prežali na naju prav na vsakem koraku,« v smehu pove pevka, a prizna: »Sva pa tam res jedla najboljši hamburger doslej. To je bilo v Hard Rock Caffeju. Prav tako sva našla nekaj odličnih restavracij, kjer sva jedla zelo okusno in hkrati zdravo hrano.«

Šok na plaži

Brigito so navdušile tudi naravne lepote te ameriške države. »Šla sva vse do najjužnejše točke Severne Amerike – do otočja Key West. Prav tako sva prečesala vzhodno in zahodno obalo Floride ter mesto Orlando, kjer sva si ogledala Universal Studios in Kennedy Space Center. Navdušilo me je kar veliko stvari, ki jih pogrešam pri nas: WC-školjke so tam do vrha napolnjene z vodo in je zato opravljanje kakršne koli potrebe precej bolj higienično.« Moti jo tudi, ker je pri nas, kot se je izrazila, vse majhno in stisnjeno. »V Ameriki je vse bolj na široko, bolj udobno. Večina hotelskih sob ima dve ogromni zakonski postelji, ne samo ene. Ob vseh teh značilnostih, ki sem jih naštela, sva se počutila varno in sva tam res lahko zadihala s polnimi pljuči.«

Na poti v Key West se jima je zgodila tudi manjša neprijetnost, ki pa se ji danes le še smejita: »Ko sva se ustavila ob obali, da se malo ohladiva v morju, sva pri iskanju prostega mesta na plaži zagledala črno, debelo in približno dva metra dolgo kačo! Kač se res nenormalno bojim, zato sem doživela totalen šok. Ko sem jo zagledala, sem začela skakati in na ves glas kričati. Z Maksom sva mislila, da morava na kačo opozoriti druge kopalce, ki pa so naju 'pomirili' z odgovorom, da jih je vsepovsod polno in da nama ne bodo nič naredile. Popolnoma zgrožena sem bila in kar poletela sem do avta.«