Dolenjska je dežela nizkih zaobljenih gričev in prijaznih ljudi. Dežela cvička, odkritosrčnih besed, melodičnih pesmi, je zapisal Ivan Sivec. Ko pa Dolenjci še raztegnejo frajtonarco in zaigrajo pesem Lojzeta Slaka V dolini tihi, je okus te pokrajine popoln.
Na Rudolfovem splavu obiskovalci prejmejo pesmarico s sedemnajstimi Slakovimi skladbami in kozarček cvička ter spoznavanje ter okušanje se začneta. Godci najprej urežejo, kot napove voditelj, najlepšo vižo stoletja: V dolini tihi je vasica mala. Lojzetovo skladbo je skupaj z drugimi igral tudi Zoran Zorko, ki je na popotovanju po Sloveniji z avtobusom Veseli Janez postavil harmonikarski rekord v nepretrganem igranju. Igral je 37 ur in pol. Film o postavitvi tega Guinnessovega rekorda si je do danes na youtubu ogledalo že več kot 250.000 obiskovalcev.
Po Krki splav krmari Emil Pureber, kapitan je Polde Fink. Emil za obiskovalce izdeluje tudi spominke iz lesa, v katere žge podobe z motivi Dolenjske in Krke. »Krka sanjava se poigrava tam med bregovi, kjer sem doma …«
In že splava misel v glasbeno zgodovino. Slakov ansambel je imel prvi samostojni koncert v Dražgošah. Dvorana je bila tako nabito polna, da so se morali muzikantje na oder prebiti skozi okno.
Ko je umrl pevec Jože Šifrer, je že kazalo, da bo ansambel razpadel. Pa ni. Uspehi so se vrstili drug za drugim. Njegove plošče so dosegale milijonske naklade. Pevcu Jožetu so potem posvetili pesmi Vaški godec in Zvonovi.
Ples na reki
Obiskovalci praznijo lončene kozarčke s cvičkom, ki še pospešuje dobro razpoloženje. Lojze Slak je bil, tako kot Tone Pavček, ambasador cvička. Na Trški Gori je imel svojo zidanico. In prideloval svoj cviček, za katerega je prejel več nagrad. Po narodnih motivih je spisal in uglasbil skladbo Sezidal sem si vinski hram. Po nerodnosti se polijem s cvičkom. Velik madež v krmi odstranjujem z vodo. »Pa bo šel ven?« vprašam Poldeta. »Bo, če ga hitro očistiš, če ne, ga boš moral izrezati s škarjami!« Dolenjci so hudomušni.
»Pod Gorjanci je otoček, Krka mu je zibelka, na valovih, v senci gozda že stoletja ziblje ga.« Na otočku pa je grad. Ni težko uganiti, pesem opeva Otočec.
Druščina poje, kdor ne zna besedila, ga prebira v pesmarici, nekateri zaplešejo. Lojze Slak je začel igrati na porokah že s 15 leti.
Poleg tega da je bil glasbeni virtuoz, je med harmonikarji znan po tem, da je iznašel tako imenovani Slakov gumb. Frajtonarice, harmonike na gumbe, ki so pri nas najbolj priljubljene (druge vrste imajo klaviature), so prej imele tri vrste gumbov. Slak je zaradi lažjega igranja dodal novega. Zaradi lažjega prijema se je zdelo, kot da ima Lojze roko pri miru. Novi gumb je bil zametek četrte vrstice gumbov, ki jih imajo sodobne harmonike. Pa ta ni bila edina njegova pogruntavščina. Dejal je, da mora harmoniko čutiti, zato njegov inštrument na hrbtni strani ni imel deske, čez ramo pa je imel opasanega le z enim pasom.
Rudolfov splav pelje pod štirimi mostovi, mimo gradu Kamen in Novega dvora. Na vrhu hriba dominira stolna cerkev sv. Nikolaja. Breg je najbolj priljubljeno mesto nešteto slikarjev. Sledi vožnja z avtobusom na Matjaževo domačijo, všeč je bila tudi Slaku. Matjaž Pavlin z družino predstavi 150 let staro hišo, vinsko klet in predstavi zgodbo o cvičku. V kleti je pokušina cvička, zatem nad zemljo še degustacija njegovih sestavin: dolenjsko belo, frankinja, žametovka, zraven pa ajdov kruh z orehi ter domač sir.
Mirna Peč je rojstni kraj Lojzeta Slaka, gostilna Novljan pa točka, kjer je s krajani za šankom spil kakšen kozarček. Okušanje Dolenjske Lojzeta Slaka je končano.