Da je turistični biser Rab eden najlepših jadranskih otokov, smo se prepričali ob spremstvu najslavnejše otočanke Salome. Že od mladih nog je burila duhove s svojo nekonvencionalno zgodbo, ki je odstirala nove poglede na človeško dušo, zastavljala prebivalcem številna vprašanja in dolga leta skrbela, da je bila njena družina središče obrekljivih sosedov in meščanov. Vse trpljenje in prepričevanje družbe, da je transseksualnost nekaj naravnega, je po vsem tem času le obrodilo sadove, kajti novopečena kuharica se še nikoli ni s takšnim veseljem vrnila domov. Že na trajektu so jo oblegali slovenski turisti in jo zasipali s pohvalami za uspeh v šovu MasterChef. Vendar nobena beseda ne zaleže bolj od tiste izza domačega ognjišča, tik pred večnadstropno družinsko hišo je priznala, da ima tremo. »Sploh ne vem, kaj pričakovati, saj se zadnje čase res odlično razumemo in zame so to povsem nove okoliščine. Mama nas že nestrpno pričakuje, pripravila je sveže ribe na žaru in krompirjevo solato, eno mojih najljubših jedi,« nas oboroži še z zadnjimi podatki, preden se sprehodimo po kamnitih stopnicah. Pričakala nas je velika obložena miza, za njo pa vesela druščina. Sledili sta prisrčna dobrodošlica in noč, polna zgodb o tem, kako je bilo, s čim vse so se morali soočati skozi desetletja prilagajanja in zakaj je danes toliko lepše.
Sosedi so jim grenili življenje
Po oblizovanju prstov in srkanju domače malvazije smo se potopili v sen in se zbudili v prečudovito jutro. Salome nam je ob siju zlato rumenega sonca razkazala veliko družinsko hišo ter nas popeljala na čarobno razgledno točko njenega stanovanja v prvem nadstropju. »Tukaj sem ob turobnih trenutkih nemo zrla dol v mesto in se spraševala, ali bom sploh kdaj svobodna. Danes ob pogledu na prostrano morje le še uživam – in teh občutkov miru mi nihče ne more vzeti. Celo sosedi so utihnili s svojimi nečloveškimi zbadljivkami in nasveti mojim staršem, kako me morajo prevzgojiti z nasiljem,« se za hip zresni. Nato pa na vrata potrka mama, prikupna, vedra in predvsem notranje bogata ženička. Prijazno nas pozdravi in povabi na teraso, kjer smo uživali v zajtrku in izvedeli, iz kakšnega fantiča je Salome zrasla v pravo damo. »Bil je tako lep, visok in vitek fant. Povsod ga je bilo polno in že zgodaj smo opazili, da ga zanimajo drugačne stvari od vrstnikov. Vse bi bilo bistveno laže, če se v naše življenje ne bi vtikali sosedi, nekateri so nam zakuhali pravi pekel. Sprva sem bila prepričana, da gre le za obdobje, za fazo, iz katere se bo moj Neno izvil med odraščanjem. Nato pa sem se začela soočati z dejstvom, da sem rodila posebnega otroka. Posebnega v vseh pogledih, predvsem pa neverjetno čutečega, zgovornega in zelo zabavnega. Tudi takšni morajo imeti svoje mesto pod soncem! O tovrstnih pojavih nismo vedeli ničesar, zato smo na vse skupaj gledali s predsodki, podkrepljeni z negativnim vplivom okolja. Seveda bi se danes odzvala drugače, vendar je bil to naš križev pot in morali smo se naučiti živeti s tem, da je Neno postal Salome,« nas gospa Milica preseneti z notranjim bojem in največjim spoznanjem.
Prvi poljub
Po presenetljivem in navdihujočem pogovoru z mamo smo se odpravili na odkrivanje lepot Raba. Ni naključje, da otok slovi po prekrasnih plažah in nekaj najbolj slikovitih, polnih pisanih spominov, nam je pokazala naša gostiteljica. »Tukaj na Suhi punti sem preživela velik del otroštva in še danes se najraje zleknem pod borovce, se zagledam v lesketajočo se gladino in zadremam. Zelo rada spim na plaži, nato stopim na svojo skalo in z nje skočim v morje. Vidite, kako kristalno je. In tam doli,« pokaže s prstom na kamniti rt: »Tam sem se prvič poljubila. Še danes čutim, kako so se mi šibila kolena, saj je bilo to v tistih časih preganjano s tepežem in sramoto,« se spomni temne plati najstništva. Ob sprehodu po plažah je nihče več ne gleda s prezirom. Večina se ji prijazno nasmiha, ji pokima v pozdrav ali pa jo le nemo opazujejo kot nekakšno lokalno znamenitost. Po osvežujočem plavanju in popitem pivcu se počasi odpravimo na najvišjo točko, imenovano Kamenjak. Ob razgledu na celoten otok in sosednja otočja se čas ustavi, na mizi pa zadiši domači jagenjček, ki se kar topi v ustih, medtem ko ognjene rdeče krogla počasi tone za obzorje. Kot vrhunec vikenda se spustimo še v staro mestno jedro, sledi sprehod po kamnitih ulicah, iz katerih se vijejo omamne vonjave morske kulinarike in tisočero zgodb naše 'vodičke'. »V tem lokalu sem se prvič oblekla v žensko in sprožila celoten proces preobrazbe, ki se je iz leta v leto stopnjevala. Skozi vso grenkobo sem ohranila veliko sladkosti, majhnih, dragocenih spominov, ključnih za to, da sem danes samozavestna in borbena. Predvsem pa mi prija, ko me tako podpira družina,« izpostavi bistvo svoje sreče.
Mama pravi, da sem srečna
Na dan odhoda se vsa družina spet zbere na kup, da bi se poslovili od svoje Salome. Oče Vladimir, brat Damir in sestra Vladka jo objamejo, izmenjajo nekaj spodbudnih besed in nam zaželijo srečno pot. Še prej nas mama pogosti s tipično hišno specialiteto – sočivo, enolončnico iz leče, čičerike, koruze in prekajenega mesa. Slastno kosilo je bila odlična popotnica za čustveno slovo in najboljša spodbuda, da se na ta prekrasen otok že kmalu vrnemo. »Pogrešala bom mojo Vladko, zlato sestro, ki mi je bila v največjo oporo, četudi sva potrebovali svoj čas, da se zbližava. Je prva, ki me je začela naslavljati z žensko. Tudi z bratom imava odličen odnos, najbolj pa se me dotakne potrditev mame. Pred odhodom mi je rekla, da sem videti srečna in da ji to največ pomeni. Sploh ne morem verjeti, da se več ne prepiramo, in poglejte, kako nam vsi mahajo, kakor da se poslavljamo za vedno,« se ozre iz avtomobila, pomaha s solznimi očmi in se z odrešujočim izdihom pripravi na vrnitev v Ljubljano.