Nana Milčinski se spomni, da je nekoč k njim prispela razglednica iz Kitajske, naslovljena le Ježek, Jugoslavija. Ta spomin jo vedno znova opominja, kako zelo je bil in ostal v naša življenja vtkan njen dedek. Dedo, ga je klicala, z njim pa ji je bilo dano preživeti deset let.
Veliko sta se pogovarjala, z njim je lahko to počela tudi brez besed. Hodili so na izlete, s fičkom, in tako daleč, kolikor je Franetu Milčinskemu - Ježku dopuščalo zdravje, babica Jana, tista močna ženska, ki je z vsem bitjem stala za svojim prav posebnim možem in dopolnjevala njegovo posebnost, pa ji je zvečer namesto pravljic brala dedove pesmi. Nekaj čas je bilo Nani kar malo nerodno, da jih je toliko posvečenih prav njej, po dedovi in babičini smrti pa jih nekaj časa sploh ni mogla brati. Ob Ne smejte se, umrl je klovn Nana včasih še vedno zajoče.
Vaša najizrazitejša značajska lastnost? S kom bi si želeli preživeti dan? Vaša največja razvada? Vaša najljubša knjiga? Vaša najljubša jed? |
Ne še enkrat v prvi letnik
Bili so tudi časi, tisti najstniški, ko je bilo nositi priimek Milčinski skoraj prenaporno, a ne le zaradi dedka Ježka, ampak tudi zaradi očeta Matije. Potem se je navadila in začela z lahkoto govoriti o svoji slavni družini, ne da bi jo bremenilo ali skrbelo, da bo zato ostal spregledan njen umetniški izraz.
Geni in okolje, v katerem je odraščala, ji pravzaprav niso dopustili, da bi postala kaj drugega kot umetnica. Na ljubljanskem AGRFT je končala študij dramaturgije, poskusi profesorjev, da bi jo preusmerili še v igralstvo, pa niso bili uspešni. Tako zelo fino se v tisti šoli tudi ni imela, da bi šla še enkrat v prvi letnik. Pol leta je študirala tudi režijo performansa v Antwerpnu v Belgiji, kjer se je dokončno prepričala, da ji je sodobno gledališče bliže od klasičnih odrskih postavitev. »Ko ima gledalec lastno interpretacijo, je bolj aktiven v svojem dojemanju predstave, hkrati pa tudi igralec ni več predmet občudovanja, v smislu, kako dobro igra, dobro joka ali se smeji, temveč postane za gledalca medij, da se ta začne bolj ukvarjati s sabo kot s tistim, kaj dela igralec.«
Režiserka risank
Nana je bila vedno zelo dejavno dekle in obveznosti si je kot šolarka nalagala kar sama. Od študija jezikov do treningov košarke, njeno ukvarjanje z latinskoameriškimi in standardnimi plesi pa je bil eden od razlogov, da je v gledališču sprva delala kot koreografinja in svetovalka za gib. Potem je z Bojanom Jablanovcem zasnovala in ustanovila projekt sodobne scenske umetnosti Via Negativa, v katerem je sodelovala do 2004. Leto pozneje je na TV Slovenija naredila izpit iz televizijske režije. Pozornejši gledalci opazijo, da je Nana kot režiserka podpisana pod mnogo risankami. To delo je zelo natančno in Nani zelo ljubo, čeprav ji pravo radost vendarle daje oder. Da je režirala slavnostno sejo državnega zbora ob 20-letnici slovenske države, ji je bilo v čast, res pravo zadovoljstvo pa ji je delo v novomeškem Anton Podbevšek Teatru. Z režiserjem Matjažem Bergerjem je kot dramaturginja sooblikovala veliko odmevnih predstav, kot so na primer Portret neke gospe, Knjiga o džungli, Leteči Holandec in Ples v dežju. Nekatere je režirala sama. Najprej Hamleta in tako zadostila stereotipu, da se mora vsak pravi gledališčnik prej ali slej spopasti z njim. Seveda njen Hamlet ni bil prav nič stereotipen. S Siddharto in mnogo drugimi znanimi Slovenci je na oder postavila tudi predstavo Livingstonov poslednji poljub. »Če jih poslušaš in upoštevaš, bodo odprti in pripravljeni sprejeti veliko globlja sporočila,« pravi Nana o ustvarjanju za mlade. To rada počne, je izziv, kajti mladež je težko s čim navdušiti, toda ko jih pritegneš, si nagrajen z iskrenostjo, ki je odraslim pogosto tuja. In da odrasli, ki se težko odprejo za kaj novega, umetniku govorijo, da se je česa lotil narobe, no, tega tudi nima rada. Zamenjaj umetnika, če ti ni blizu, njemu pa pusti, da je, kar mora biti. Zase.
Od tod do vesolja
Zase in za spomin na deda je Nana njegove pesmi predstavila v dveh glasbenih projektih. Pred dobrim letom je izšel album Še ena pomlad, za katerega sta Ježkove pesmi uglasbila Martin Štibernik in Anže Langus. Nedavno, na začetku leta, v katerem praznujemo stoletnico Ježkovega rojstva, pa album Od tod do vesolja. Tokrat sta glasbo pisala tudi Mitja Vrhovnik Smrekar in Dominik Bagola, pečat aranžerja in producenta pa je odtisnil Londončan Femi Temowo, po rodu iz Nigerije. Svetla osebnost vedre narave, kot ga opiše Nana, ki o pomenu Ježka za Slovence seveda ni imel niti najmanjšega pojma. Zdaj gotovo ve več.Vnukinja svojega deda prikazuje z občutljivostjo, ki je med njima stkala posebno vez. »Vame je prišel šansonski, žalostni in resni del njegovih genov,« pravi Nana in na njenem koncertu v ljubljanski Drami so prejšnjo nedeljo jokali tudi moški.