Na maturi briljiral z očetovo pesmijo

Leon Oblak. Doktor znanosti, pesnik duše in glasbenik. Pa še marsikaj drugega. Mnogozvočna oseba in osebnost. Z darovi, danimi malokomu. »Rojen sem v Šempetru pri Gorici, dve leti starejši brat pa je bil rojen še na Jesenicah. Ja, tako je bilo takrat z nami, novorojenimi T'minci. Sem bil rojen ravno v času nogometnega prvenstva v Angliji, v vročini, in očitno imam malce tudi zaradi tega strašno rad nogomet in poletje,« pojasni svoj prihod na svet. »Prva leta mojega življenja je zaznamovala nona Ivanka, ki mi je podarila vse krščanske vrednote in me je zelo verjetno tudi sooblikovala v osebnost, kakršna sem še danes,« pristavi. »Kot otrok sem bil kar živahen, očitno malce preveč, sem imel v vrtcu, na primer, kar kazenski abonma, so me redno pošiljali v kot. No, potem sem se v OŠ Franceta Bevka v Tolminu malce umiril. Takrat smo z veliko ljubezni nonstop igrali nogomet pa k tabornikom sem zelo rad hodil, imeli smo rod Puntarji in se spomnim, da smo na zimovanja hodili v našo taborniško postojanko v vasi Soča, na letne tabore pa v Fiorine v okolici Novigrada. V osmem razredu so mi starši kupili kitaro, hitro sem se naučil nekaj akordov in potem me je spremljala skoraj povsod. Iz pevskega zbora so me nagnali že v prvem razredu, so rekli, da brundam, ne pojem. Pa se nisem zato prav nič sekiral. Poezija me je zanimala že takrat, v osnovnošolskih letih, napisal sem Pesem o vlaku, ki so jo potem poslali na natečaj takratnih Jugoslovanskih železnic. Za nagrado, ki sem jo prejel za to moje prvo stihoslovje, je šel ves razred na izlet z vlakom v belo Ljubljano,« z veseljem pripoveduje. »Doma smo imeli že kar zgodaj tudi prav posebno glasbeno mašino, nam jo je prinesel stric iz Nemčije, sestavljena je bila iz radia, gramofona pa tudi mikrofon je imela in si se lahko snemal. Prva resna plošča, ko so mi jo kupili starši, ker sem jih neusmiljeno prosil, je bila plošča takrat slovitega sestava Bijelo dugme, sem pa že takrat zelo rad poslušal tudi Balaševića, avtorja, ki ga spoštujem še dandanašnji, saj je zame bolj pesnik kot kaj drugega, vse njegove plošče imam,« hiti razlagati.

»Prva, lahko bi rekel da kar usodna življenjska prelomnica je bil odhod v Idrijo, na idrijsko gimnazijo. Stanoval sem v dijaškem domu, začetna kriza je bila kar precejšnja. Iz različnih koncev smo bili, po štirje v sobi in učiti se tam se tako rekoč ni dalo. Moj sopogradnik je bil Jan Cvitkovič in takoj, ko sem prijel knjigo v roke, da bi se učil, je letal po hodnikih in tulil, da sem piflar. Zvečer so jo fantje prav radi podurhali v mesto in sem imel vsaj malo miru, da sem lahko kaj prebral ali preštudiral. Sem pa v tistih časih že prvič ugledal mojo zdajšnjo ženo (s katero sem poročen srečnih 23 let!) Tanjo. Ampak samo ugledal sem jo, več se je zgodilo veliko pozneje,« še pojasni.

»V Ljubljano smo takrat hodili na koncerte pa na hokej. S prijateljem, prav tako zagretim navijačem Jesenic, kot sem bil sam, sva se vozila na tekme tudi na Jesenice,« medtem ko je bila Idrija v tistih časih kar močna na glasbenem področju. »Takrat sem spoznal tudi Dareta Kauriča (Kingston), s katerim še danes sodelujeva,« pove. »Mature nisem imel, ker sem bil iz generacije tistega ponesrečenega usmerjenega izobraževanja, in po končani gimnaziji sem šel najprej v JLA, v Maribor, kjer so me po treh, štirih mesecih programirali za graničarja in me poslali na karavlo Bistriški jarek nad Muto. No, tam je bil pa mali pekel. Nikjer nikogar, skorajda, devet mesecev rahle do pretežne osame, ki sem si jo vsaj malo krajšal s šahiranjem, pa dobesedne nerazumne budalaštine nekega zastavnika, ki je, na primer, prišel v kontrolo tudi sredi našega mini silvestrovanja ter nas nagnal na mraz, v sneg, v samih pižamah in s popolno bojno opremo. Razumi, kdor more. Ko sem pozneje gledal Grlićevo Karavlo, sem v nekaterih segmentih podoživljal takratne neprijetnosti.«

Po vojski pa ni vedel, kaj naj vpiše: »V mislih sem imel novinarstvo, pa mi je sestrična, ki ga je že študirala, to prijazno odsvetovala. Mi je pa brat, ki je bil takrat na gozdarstvu, svetoval, naj vpišem lesarstvo – da ne bova dva gozdarja v familiji. Pa sem ga in mi ni žal. Oče mi je pa namignil, da v vasici Kneža podjetje Poles ponuja štipendiranje tudi za lesarstvo, pa se je vse nekako poklopilo. Odšel sem v Ljubljano, se ob štirih zjutraj postavil pred recepcijo v študentskem naselju in dobil v predzadnjem nadstropju sobo št. 513. Potem sem v rednem roku diplomiral, vmes kar precej hodil v kino, tudi v Kinoteko, in na koncerte. Joj, se spomnim, kako je bil koncert meni tako ljubega mojstra Balaševića odpovedan, bilo je leta 1985, se mi zdi, ker so prodali le štiri vstopnice, in dve sva kupila jaz in moj brat. Med študijem sem seveda hodil tudi domov, v rodni Tolmin in igral nogomet, zelo intenzivno, pa tudi balinal (bil sem celo mladinski primorski prvak!), dokler me leta 1988 niso poškodovali, in to zelo neprijetno. Spahnjeno sem imel ramo, potrgane kolenske vezi, poškodovan meniskus in moje fuzbalske kariere je bilo nekako konec, saj sem na ustrezno operacijo čakal vse do leta 1995, ko me je v Celju vendarle operiral fenomenalni dr. Sajovic, vrhunski strokovnjak, dobesedno vrnil me je v športno življenje, tako da lahko zdaj igram za nogometne veterane,« skoraj oddrdra spomine na študentska leta.

»S Tanjo sva začela natanko 8. februarja 1989, in prav ona mi je stala ob strani tudi ob smrti mojega očeta (umrl je v prometni nesreči), ki me je zelo prizadela.«

Potem stvari stečejo s svetlobno hitrostjo: »Leta 1992 se poročiva, leta 1993 se rodi najin Dino, leta 1995 magistriram, leta 1996 se rodi najin Gal in leta 1998 doktoriram. Vmes nama s Tanjo uspe zaradi slovitega Jazbinškovega zakona kupiti lepo stanovanje v Stožicah, Tanja opusti redno zaposlitev in se v popolnosti posveti klekljanju, ki se ga je naučila še v času idrijskega šolanja, in potem iz tega naredi pravi mali življenjski čudež, tako v ustvarjalnem kot tudi v poslovnem smislu. Jaz se zaposlim, najprej kot asistent, potem pa kot izredni profesor na fakulteti, in šele ko otroka malce zrasteta, se začne moje intenzivnejše ustvarjanje. Orion, teve oddaja na nacionalki, je bila prva stopnička, ki ji je potem sledilo stopnišče uspehov, stkanih v ogrlico več kot 150 besedil in vsaj desetih nagrad za moje delo, prejetih na najrazličnejših slovenskih festivalih,« nekako zašpili svojo življenjsko pot.

»Sem zagrizen T'min'c, gane me, ko igrajo našo, slovensko himno, obožujem morje in njoke z gorgonzolo, pa svojo družino, ki je nedotakljiva svetinja. Ko je sin Dino opravljal maturo, se je malce bal izpita iz slovenščine. Pa sem ga odpeljal na izpit in odšel na fakulteto, v svojo pisarno, in sem pod križem, ki visi na steni, poprosil sv. Dominika, Dinovega zavetnika, naj mu da katero ne preveč težko maturitetno vprašanje. In ko sem potem, čez čas, seveda, prišel domov in Dina povprašal, kako je bilo, se je samo nasmejal in mi pojasnil, da sta bila na izpitu na mizi dva kupčka s po 70 lističi, na vsakem lističu so bila po tri vprašanja, on pa je izvlekel tistega, na katerem je bilo pod težavnostno stopnjo najtežje vprašanje, ki se je glasilo: Interpretirajte zmagovalno pesem Festivala narečna popevka v Mariboru z naslovom Nej me Suoča odplakne, avtorja Leona Oblaka in opredelite narečje, v katerem je napisana (pa še nekaj je bilo, ne vem točno, kaj). 'No, in jaz sem pesem povedal na izust, saj veš, da jo poznam, tata, potem sem pa še vse razložil tako prepričljivo, da je komisija onemela, člani komisije pa so dol popadali, ko sem jim povedal, da osebno poznam avtorja te pesmi, ker je to moj tata,' mi je še razložil moj veseli sine. Neverjetna neverjetnost, bi rekli nekateri, jaz pa dobro vem, da je pomagala moja priprošnja,« izpove s srčno strastnostjo in s prav posebno iskro v očeh.

Leon, pesnik slovenski, naj ti Stvarnik nakloni zdravja, tebi in vsem tvojim najbližjim, ki jih imaš tako neizmerno rad. In naj ti muze poezije razsvetljujejo dneve in noči, da boš lahko še naprej ustvarjal lepote slovenske besede. Vse najlepše in vse najboljše za tvoj današnji praznik rojstnodnevni!

Rojstnodnevno obdarovanje so omogočili:

Slaščičarna Maxi

Vinska klet Mastnak, Zdravko Mastnak, s. p.

Cvetličarna Gardenia, pasaža Maximarketa