»Tista« leta, »tisto« obdobje je bilo v glasbenem smislu prijetno za uho in pravo veselje je bilo poslušati glasbenike z različnih koncev in krajev »takratnega« časa. Mnogi se še zdaj radi spomnijo, kaj so počeli na ritme iz 50., 60., 70. let. Seveda ni manjkalo niti odličnih filmov, nenavadnega oblikovanja in še marsičesa, kar se je prijelo inu obstalo. Pa ne kot nekakšna nostalgija, jok za preteklostjo, ampak kot kakovost.
Zdi se, da se lahko strinjam s tistimi, ki na glas razlagajo, da dobre zabavne glasbe več ni, pop in rock pa da sta skrita v nekem skrivnem kotičku, tudi šansona, ki se je nekam, kdobisivedel kam, skril, ni. Vse to se je umaknilo, dodajajo, neki vrsti degeneracije.
Zdaj so v glasbi na plan prihrumele neke povsem druge vrednote življenja, drugačen način razmišljanja, ki ga – ne glede na to, da je postalo mladostniški main stream – celo nekateri mladi ne priznavajo povsem. »Ampak, stari, tako je. In najbolje, da se s tem sprijazniš. Če ne danes, pa vsaj jutri. Pojutrišnjem boš »povožen ležal nekje za šankom kakšnega narodnjaškega glasbenega kluba, odprtega do zgodnjih jutranjih ur,« sem slišal iz ust glasbenika, s katerim sva ob kozarčku osvežitve kramljala tisto popoldne.
Nostalgija se vrača v glasbo z velikimi koraki. Na lepem so se na odrih pojavili nekateri, ki so se že zdavnaj upokojili. Je to dobro? Zoran Predin je pred časom dejal, da stari prdci lahko ostanejo živi zaradi različnih okoliščin. Vlado Kreslin pa dodal, da kakovost nima konkurence.
»Glasba je nedvomno del odraščanja vsakega izmed nas. Takrat, ko se nam zgodijo najpomembnejše stvari v življenju, je vedno zraven takšna ali drugačna glasba, ki jo potem zmeraj radi poslušamo. Tisti, ki je izgubil nedolžnost ob pesmi Tri palme na otoku sreče, v njej ne bo iskal kakovosti, ampak topel spomin. Nostalgija in sentimentalnost. Pogonski sili glasbene industrije,« je še pridodal Predin.
Vse več ostarelih glasbenikov se vrača na aktualne odre. V tujini je to še veliko bolj očitno. Kantavtor Nick Lowe je med njimi. Danes 68-letni pionir neke vrste ironičnega pop-punka doživlja drugo mladost. Uspehi se vrstijo. Po letih, desetletjih zatišja. Tudi Bettye LaVette je med tistimi, uspelo ji je šele v 71. letu. Dolgo, po njenem prepričanju kar predolgo, je iskala občinstvo in občinstvo njo. Zdaj, v teh letih, ji je »zasvetilo«. Pri nas verjetno manj znani William Bell (76 jih ima), v 70. letih so ga ljubitelji soula dvigovali v nebesa, je nedavno po štirih desetletjih izdal album in zavzel vrhove lestvic.
Je pa treba vedeti, da gre v teh primerih za glasbenike, ki so pred časom nekaj pomenili, nato so se zakopali v svoj svet in raziskovali. Po dolgih letih so spet prišli na plan in zasijali. Navsezadnje tudi 74-letni Paul Simon ni dolgo naredil nič. Vendar je vmes raziskoval in raziskoval, in kot ugotavljajo v glasbeni redakciji angleškega BBC, je prišel do izdelka in zvoka, do kakršnega doslej ni prišel še nihče.
Seveda je treba začrtati mejo. So glasbeniki, ki nadaljujejo svoje popotovanje v svetu glasbe, se ne zaustavljajo. Rolling Stons, Billy Idol, Paul McCartney, Fleetwood Mac, AC/DC, Duran Duran, ki so pred dnevoma nostalgično razvnemali občinstvo na zagrebški Šalati, sinoči je pop ikona sodobne glasbe Grace Jones nastopila v puljski Areni, in še bi lahko naštevali. In so tisti, ki jih dolgo ni bilo nikjer. Zaprli so se v svoj svet, raziskovali in po letih in letih naredili nekaj novega. Kot že omenjena Nick Lowe in Bettye LaVette.
Pri nas pa?
Zoran Predin se je obkrožil z mladci in z Lačnim Franzem potuje po času spomina (vmes se je še včlanil v hrvaško glasbeno združenje), menda naj bi kaj kmalu na odre stopila člana slovite zasedbe Moulin Rouge, ki še danes ostaja zgodovinsko gledano ena izmed najuspešnejših slovenskih glasbenih predstavnikov v tujini, Kreslin ostaja Kreslin in iskreno ve, da kakovost nima konkurence, kmalu bodo na oder stopili Pankrti.
Pred leti so se spet pojavili NLP, skupina Na lepem prijazni, ki se je verjetno spomni le boren del publike. Sredina osemdesetih jih je odplavila in nato so se vrnili z malce spremenjenim konceptom, imenom in postavo; celo Ota Pestnerja in Tinkaro Kovač so povabili k sodelovanju.
Nekoliko pozneje sem listal časnike in v napovednikih zasledil kar več koncertov »na lepem ostarelih« glasbenikov, ki so »takrat« žgali po sceni. In se vprašal, ali bi morda katerega obiskal. A je iskanje odgovorov o iskrenosti sporočanja glasbe reaktiviranih, reunioniranih upokojencev trajalo predolgo.
