Verjetno je bilo vse skupaj veliko naključje,« se nasmehne Igor Misdaris, vodja in pevec pri skupini Šukar. »Ko smo leta 2000 praznovali deseto obletnico skupine, smo pripravili koncert v Cankarjevem domu. Ravno takrat je bila na obisku v Sloveniji kraljeva delegacija z Japonske. Skupaj z našim protokolom so se odločili, da obiščejo koncert, verjetno jim je takratni predsednik Milan Kučan s svojo ekipo prek naše glasbe želeli predstaviti našo kulturo. No, princesa Sajako je bila nad nami tako navdušena, da nam je po nastopu čestitala in nam predlagala, naj obiščemo njeno domovino. Beseda je dala besedo in slabo leto zatem smo se za nekaj tednov res odpravili na Daljni vzhod.«
Čeprav so Šukarji prečesali domala vso Evropo – nazadnje, to je bilo pred nekaj meseci, so gostovali v Švici –, je bilo potovanje na Japonsko, pravi Igor, zagotovo najbolj posebna izkušnja. »Čeprav, to moram povedati, smo si Japonci in Slovenci bolj podobni, kot se zdi na prvi pogled. Oboji smo na začetku zadržani, ne kažemo svojega temperamenta, tako kot nekateri drugi narodi. Oboji smo tudi zelo marljivi, urejeni. Pa tudi narava, pokrajina sta si podobni. Obe deželi sta zelo zeleni,« nas preseneti Igor. Edino, kar ga je presenetilo, je to, da so tamkajšnji prebivalci zelo nizke rasti. »To je bilo še toliko bolj vidno, ker smo mi precej visoki in močni. Bilo je malo čudno, ko nam je kakšen starejši gospod segel v roko in nam je bil ravno do pasu. Pa še s temi svojimi bradami smo izstopali. Japonsko smo obiskali leta 2001, ravno po napadu na newyorška dvojčka. Na vseh letališčih so nas seveda zelo pregledovali, po videzu smo najbrž precej spominjali na talibane.«
Fantje iz skupine Šukar so bili nastanjeni v mestu Arai, to je približno 500 kilometrov iz Tokia. »Gre za znano smučarsko središče. Je zelo lepo mesto, ljudje pa so nadvse prijazni. Všeč so mi bili predvsem zato, ker še vedno živijo zelo tradicionalno. Mi se radi hvalimo s to demokracijo in kako da gremo v korak s časom, a menim, da se s tem ni za hvaliti. Na Japonskem, na primer, še vedno velja, da, ako starejši govori, so drugi tiho. To ne pomeni, da mladi ne pridejo do besede. Le spoštovanje znajo pokazati, tako kot smo ga včasih znali tudi pri nas. Japonci veliko dajo na stare običaje, žal mi je, da smo v Sloveniji nanje preveč pozabili.«
Igor zase pravi, da je velik gurman. »Zato ni čudno, da sem poskusil vso hrano, ki so nam jo ponudili. V nasprotju z nekaterimi sem jih prav prosil, naj mi ne ponujajo evropskih jedi. Bili so namreč zelo gostoljubni in so nam želeli ponuditi tudi hrano, ki smo jo navajeni od doma, če nam njihova ne bi bila všeč. Ampak meni je bila, zelo. Okusi so blagi, hrana pa lahka. Temelji na ribah in algah. Uporabljati morajo neke posebne začimbe, da jedi dobijo nekako dimljen okus, čeprav se njihova hrana ne pripravlja na ognju, to je zame še vedno precejšnja uganka.« Tudi pri pijači niso skoparili. »Vsekakor sem poskusil njihovo pivo. Pa seveda riževo žganje in sake. Obiskali smo celo muzej sakeja in ugotovili, da je okoli te pijače cela znanost. Predstavili so nam zgodovino sakeja pa seveda natančni postopek pridelave. Pije se ga lahko hladnega ali toplega, meni je slednji bolj všeč,« nam je zaupal 51-letni glasbenik.
Čeprav so bili nastanjeni v Araiju, so si seveda privoščili tudi izlet v japonsko prestolnico. »Mesto te nikakor ne pusti ravnodušnega, Tokio je pravzaprav zelo poseben. Tam vlada nekakšen urejeni kaos. Vse je zelo natrpano, masa ljudi je res velika. A zaradi njihove discipliniranosti vse v mestu klapa. Prometa je ogromno, a se vsi držijo pravil. Vsi nekam hitijo, a to znajo početi umirjeno. Ni nikakršne panike, tako kot je v Evropi,« razloži Igor. »Aja, pa še to: gre za zelo veliko mesto, od table Tokio do središča mesta smo se vozili še več kot dve uri.«
Destinacija: Japonska
Plus: urejeni kaos
Minus: vseeno je kaos
Šoping: pribor za lovljenje lignjev
