Avtor največkrat izvajane melodije na svetu, 83-letni Slavko Avsenik, je zagotovo največja slovenska legenda, ki je našo državo s svojimi vižami ponesel v svet. Obiščem ga v njegovi rojstni vasi, Begunjah na Gorenjskem, kjer je njegova žena Brigita uredila pravcati glasbeni muzej Avsenikov.
Božji dar in šole
Čeprav se lahko pohvali z 32 milijoni prodanih plošč, Slavko ostaja skromen. Ko ga povprašam, kako se počuti, če ga kdo označi z legendo, reče: »Dobro, nimaš kaj,« in se zasmeji. Njegov značilni nasmeh je ostal tak kot pred 50 leti. Čas se je ustavil tudi v muzeju, po katerem me popelje. »To pomeni, da sem v življenju nekaj naredil, skupaj z bratom sva naredila nekaj, kar bo ostalo še dolgo,« pokaže številne ovitke plošč na stenah. Razloži, da mu brez brata Vilka, študiranega glasbenika, ne bi uspelo. »Eno je kompozicija, drugo pa aranžma. Za kompozicijo je potreben božji dar, ki ga imaš ali nimaš, za aranžma pa moraš imeti šole. To dvoje se je potem uskladilo.«
Ko mi pokaže svojo prvo harmoniko, mi pojasni, da je samouk in da se še danes spominja, kako je ustvaril znamenito pesem Na Golici. »Ko sem bil v nočni izmeni v tovarni nogavic Tonosa ... Takrat se mi je to posrečilo. Takoj zjutraj sem poklical brata. Ko je prišel, sem mu rekel: 'Jaz imam tukaj nekaj, kjer je treba narediti aranžma.' In tako je nastala Golica.« Slavka lahko brez slabe vesti označimo za izumitelja narodnozabavne glasbe, posledica tega so številni posnemovalci njegove glasbe. »Danes je toliko ansamblov doma in po Evropi ... Ko sem jaz prišel v Ljubljano, pa ni bilo nič, bil je le vaški kvintet in Avgust Stanko. Danes jih je po Evropi na tisoče, in to se mi zdi največji uspeh.«
Beatlesi v avtu
Oberkrainer kvartet, kot so Avsenike poimenovali, Avstrijci, bo za vedno zapisan v zgodovino. Slavko pravi: »Se mi zdi, da bo ta zvrst glasbe še dolgo živela, saj jo je narod sprejel.« Ko se usedeva, ga povprašam, kaj mu je najbolj blizu: »Najraje poslušam velike revijske orkestre, Glenna Millerja in tako naprej pa tudi domače.« Razkrije še, da je rad poslušal tudi skupino The Beatles, predvsem v avtu. »Dosegli so nekaj, česar drugi niso,« reče za njih. In katera pesem mu je najbolj pri srcu? »Težko bi rekel. Slučajno sem slišal Manco Izmajlovo, kako je pela pesem Čakala bom. Neverjetno lepo,« se zamisli. Ustvaril je okrog 1000 pesmi, glede svoje najljubše pove: »Po navadi je to tista, ki jo na novo narediš. Potem pa moraš premišljevati o drugi.« Avseniki se lahko pohvalijo tudi s tem, da so imeli nekoč na isti dan v istem mestu, Hamburgu, na koncertu več ljudi kot skupina The Rolling Stones. »Enkrat imaš ti dan, enkrat imajo oni dan. V Baslu smo enkrat stanovali v istem hotelu, vendar se nismo poznali,« pove ob tej anekdoti. Ko ga vprašam, kdaj ga bomo spet videli na odru, reče: »Moja želja je, da imam mir. Nič mi ni za to. Nazadnje sem nastopal pred 20 leti.« Le doma še zaigra. »Še naprej delam kompozicije za vnuka Saša, brat Vilko pa še naprej aranžira.«
V Ljubljani sicer živi že 60 let, vendar redno prihaja, kot pravi, na izlet domov v Begunje, kjer tudi pešači. »Za zdravje. Samo ležati ni najboljše,« se pošali. »Zame je važno, da naredim svojo normo. Vsak dan tako prehodim 10 kilometrov. Potem pa, če imam dan, grem za klavir in delam nove viže, ker jih bo Sašo potreboval.« Čez dober mesec bo praznoval 84 let, vprašam, kakšno bo slavje: »Jaz s tem nimam veliko zveze. Skupaj bomo naredili eno kosilo, pa bo. Drugi praznujejo pa vse sorte žurajo, jaz pa tega ne poznam. Ni potrebe.« Avseniki so letos praznovali 60 let in tudi z ženo sta imela letos 60. obletnico poroke. »28. junija je bilo 60 let,« se spominja Slavko, ki je imel nekoč veliko oboževalk, zato njegovi ženi zagotovo ni bilo lahko. »Ah, to ima vsak. Ali jih imaš ali jih nimaš.« Vsak dan dobiva veliko pošte. »Še vedno odgovarja žena kot včasih.« Nato obudi spomine: »Včasih sem skoraj v žaklju dobival pošto, pa še zdaj je pride zelo veliko z vsega sveta. Zadnjič sem jo dobil celo iz Avstralije, saj so tam ansambli, ki igrajo našo glasbo.«
Medalje in viteški naziv
Ko se sprehodiva po muzeju, mi pojasni svoje začetke, igrali so na veselicah. »Zahvaliti se moramo gasilcem, ti so glavna hrana za ansamble.« Pove zanimivo anekdoto: »Veljalo je, da če je dež, so morali gasilci brizgalno prodati, če pa je bilo lepo in smo mi igrali, so lahko kupili novo.« Nato pokaže v vitrino in pove: »Od nemškega ministra za kulturo smo dobili zlato in srebrno kolajno.« Kljub vsem nagradam še naprej ostaja skromen: »Srečo smo imeli, da smo vse to doživeli in naredili.« Milan Kučan jim je podaril častni znak svobode Republike Slovenije, Slavko mi ga pokaže. »Eno leto smo bili ves čas zdoma, Košir se ni mogel drugače poročiti kakor na vse svete,« se spominja in pokaže, kaj je dobil pred 10 dnevi od celjskih vitezov. »Zdaj sem vitez,« in se nasmeji. Ob koncu sprehoda po muzeju mi hoče pokazati še fotografijo, posneto na odru berlinske filharmonije, in ker je prekrita z velikim zvočnikom, ga sam brez težav premakne. Na moj komentar, da ima veliko moči, odvrne v smehu: »Včasih sem bil športnik. Pri vseh neumnostih sem bil zdrav.« S tem, da jim nekateri očitajo kakovost glasbe, se ne obremenjuje, nasprotno. »Smolo imajo tisti, ki ne vedo, da če ti uspe pri narodu, vsi izgubijo moč.« Medtem naju njegova žena povabi na domač jabolčni sok, Slavko pa se zamisli in reče: »Takšna je bila naša usoda. Moraš imeti srečo, da nekaj narediš in da ljudje to sprejmejo. Potem pa delaš in ljudje zmeraj čakajo na kaj novega, zato pa je toliko plošč.« Ni dneva, ko na radijskih postajah ne bi slišali vsaj ene njegove pesmi. »To gre kar mimo, sem se že navadil,« reče ob mojem komentarju. »Drugače pa moram priznati, da je to za mene zagotovo še zmeraj uspeh, ko vidim, da nas ljudje še zmeraj niso pozabili in je videti, da nas nikoli ne bodo.« Za konec še pove: »Jaz pravim – takšna je pač božja volja.«
