Na čevapčiče in pivo za pol evra

Bil sem na več kot 15 daljših potovanjih po neevropskih krajih, ki so trajala vsaj tri tedne. Vsaka destinacija je nekaj posebnega. Nekje so prijazni ljudje, drugje je čudovita narava, nekje zanimive živalske vrste. Če bi moral izbrati najljubšo destinacijo, ki ni v Evropi, bi verjetno izbral Indonezijo. Drugače pa je na vrhu mojega seznama zagotovo Bosna in Hercegovina. Čeprav je blizu, je Slovenci ne poznamo dobro, kar je škoda. Je namreč čudovita dežela, ki je zagotovo vredna ogleda,« navdušeno pripoveduje Tomaž Gorec.

Vedno potuje v lastni režiji. »Le enkrat sem šel z agencijo v Gvatemalo in Belize,« se spominja. Bosno in Hercegovino je prvič obiskal leta 2002. »Moral bi iti na neki sejem v Sarajevo, a je bil ta tik pred zdajci odpovedan. Kljub temu sem se že ob prvem obisku v to mesto naravnost zaljubil.« Očarali so ga tamkajšnji ljudje: »Čeprav nič nimajo, bi ti vse dali. Vsaj večina. Če kje na vasi vprašaš za pot, se skoraj nikoli ne zgodi, da te domačin ne bi povabil na kavo in rakijo, kar se hitro tako zavleče, da žena gostitelja pripravi še kosilo ali večerjo,« se nasmehne in doda: »Večina slovenskih popotnikov meni, da so najbolj prijazni ljudje v Aziji. A za dobro večerjo stavim, da so Bosanci še precej bolj prijazni.« Domačini so mu všeč tudi zato, ker so veliko bolj sproščeni, kot smo Slovenci: »Vsi so vedno nasmejani in dobre volje. Tudi zabavati se znajo veliko bolje, kot se znamo Slovenci. V diskoteki ne vidiš človeka, ki je slabe volje. In predvsem – vsi plešejo!«

Bosna in Hercegovina ponuja tudi veliko naravnih znamenitosti: »Imajo čudovite reke, kanjone, planine. Zelo všeč mi je Hercegovina, ki je kamnita. Največji biser v Bosni pa je verjetno Mostar. Najbolje se počutim na Palah, kamor hodim že več kot 10 let in poznam cel kup ljudi, z nekaterimi sem postal dober prijatelj.« Po Tomaževih izkušnjah so za Slovence, vsaj za starejšo generacijo, zanimivi kraji, ki so povezani z drugo svetovno vojno: »Drvar, Jajce, Titov bunker v Konjicu, most na reki Neretvi v Jablanici, Sutjeska...«

Tudi glede kulinarike je Bosna raj na zemlji, meni Tomaž: »Ne vem, ali lahko kje drugje na svetu boljše ješ. No, razen če si vegetarijanec. Pa še za te se potrudijo,« se zasmeje in pove: »Pred časom je bila z mano v Bosni Anja Baš, ki je veganka, pa so se povsod potrudili, da so naredili obrok posebej za njo.« Največja specialiteta so čevapčiči in bureki. »A poleg tega imajo še cel kup dobrih jedi. Tudi tisti, ki imate radi sladko, boste prišli na svoj račun. Imajo odlične baklave, tufahije ...« Cene hrane so smešno nizke: »V domačih gostilnah, v katere najraje zahajam, ker je hrana odlična, so cene tudi do trikrat cenejše kot pri nas. Enako je s pijačo. Nekoč sem v diskoteki za pol litra piva, ki je bil tisti večer resda v akciji, odštel – pol evra! Še v najbolj prestižnih restavracijah za odlično večerjo ne boste plačali več kot 10 evrov na osebo. Sicer sem pa ravno pred kratkim zasledil, da je svetovni turistični portal Trivago naredil seznam turističnih mest po kriteriju, kje največ dobite za svoj denar; na prvem mestu je bil Mostar.«

Anekdot se je med potovanji po Bosni in Hercegovini, kot pravi, nabralo že za celo knjigo: »Naj omenim le eno: pred par leti sem na Palah praznoval novo leto v neki diskoteki. Za domačine je vedno zelo pomembno, da se njihov gost tam dobro počuti, na mizo so vseskozi nosili pijačo. V lokalu smo žurali deset ur, pa sem v vsej noči zapravil manj kot 20 evrov. Tam je runda, tudi če počastiš 10 ljudi, težko dražja od desetih evrov.«