Na Blejskem jezeru se je fotograf drugič rodil

»Še dobro se spominjam torka, 20. februarja 1990. Torki so bili moj dan, takrat je bila moja odvetniška pisarna zaprta, odprta pa so bila vrata hangarja in dvosedežnega ultralahkega letala wallaby, ki sva ga imela s prijateljem Tomom Poljancem. Bil je lep zimski dan in popoldne sem po letenju okrog 16. ure pristal na letališču Lesce. K letalu sta prišla Slovenec in Američan, takrat še nisem vedel, da je to zdaj eden največjih fotografov Steve McCurry. Za revijo National Geographic je delal reportažo o Jugoslaviji. Zanimali so ga posnetki – prosil je, če poletiva. Dejal sem mu, da bo dan kmalu ugasnil, a ga je bilo še dovolj za krajši panoramski krog nad Bledom. Steve je fotografiral in po pristanku dejal, da bi želel ponoviti ta polet tudi jutri,« se srečanja z Američanom spominja znan radovljiški odvetnik Franc Goličič - Aco. Ker je imel v sredo neodložljive obveznosti na sodišču, je zaprosil prijatelja in solastnika letala Toma, da bi peljal fotografa po Gorenjski. Ker tudi on ni imel časa, je bil Američanov pilot Stojan Višnar.

Tistega lepega dne nesreča ni počivala. Zasebno ultralahko letalo se je zarilo v blejsko jezero. »Lesket na jezerski gladini me je tako zamotil, da nisem pravilno ocenil višine leta. Naslednji hip so kolesa že udarila v vodo. Približno 20 sekund sem potreboval, da sem izplaval, skrbelo me je, kako je s sopotnikom, ameriškim fotografom. Na srečo se je rešil sam, v čolnu pa se nama je že bližal oskrbnik z otoka,« mi je kot tedanjemu dopisniku Dela povedal takrat 41-letni Višnar. Fotograf je bil po strmoglavljenju in reševanju iz mrzlega jezera v šoku. »Iz drvarnice sem videl, da se letalo spušča čedalje nižje. Še preden sem pomislil, da lahko pade v jezero, je počilo. Stekel sem do čolna, pognal motor in bil v nekaj minutah pri letalu, ki je počasi tonilo. Najprej sem iz vode potegnil Američana, nato pa še pilota,« je dejal rešitelj Mandeljc, ki ga je Steve nagradil za pogum.

Najbližje smrti

Steve McCurry, čigar razstava navdušuje na ljubljanskem gradu, je ob ponovnem obisku Slovenije po 22 letih dejal: »Ta letalska nesreča je bila moje najbližje soočenje s smrtjo. Čeprav sem bil s fotoaparati v številnih vojnah in na kriznih območjih.«

Američan je član znamenite agencije Magnum Photos, vrata v National Geographic pa si je na stežaj odprl s posnetki vojne v Afganistanu, ko so ga napadli Sovjeti. Posnete filme je všite v oblačila pretihotapil iz Afganistana. Njegov portret afganistanske deklice na naslovnici National Geographica leta 1985 je postal prvi med 100 najboljšimi posnetki te ameriške revije. Po 17 letih jo je našel in jo znova predstavil, revija pa ji je tudi pomagala.

Steve bo jeseni spet prišel v Slovenijo. Na posebni večerji bodo njegovi gostje pod okriljem dobrodelne donacije Povezan svet zbirali denar za afganistanske otroke. Mogoče pa bo kdo od gostov ponudil primerno vsoto tudi za ostanek lesene elise, ki jo v spomin na srečni razplet letalske drame doma skrbno hrani odvetnik Goličič.