»Fant moj, če si se že odločil za ta poklic, potem se drži televizije!« mi je tistega davnega leta 1981, zelo resno zroč v moje malce prestrašene oči, na dušo položil moj oče. Človek, ki nikoli ni imel ne vem kakšne posebne, intimne zveze z gledališčem, kaj šele s televizijo. No, resnici na ljubo moram zapisati, da je moj žal že pokojni oče nekaj malega pa vendarle nastopal. V tisti stari stavbi, Na stavbah se ji je reklo tistihdob, v njegovi rodni Litiji. In je z neopisljivim ponosom hranil prav posebno darilo, ki ga je v tistih časih prejel za svoje recitiranje – komplet vinilk, tistih na 45 obratov, na njih pa je bil zapisan glas (in njega interpretacije slovenske poezije) slovitega Staneta Severja.
Pa vendarle je bil moj oče človek, ki je že takrat dobro vedel, da je prav televizija magično okno v širni svet, ki bo v prihodnjih letih usodno krojila uspešnost nas, igralk in igralcev. In je imel popolnoma prav! Če si na televiziji, si, če te ni na televiziji – pa, na žalost, nisi. Tako kruto je to. Ko sem pred leti posnel neko televizijsko reklamo, me je v hipu poznalo na tisoče ljudi. Po mojih, prek krvavih žuljev udejanjenih gledaliških vlogah me je poznala le peščica častilcev gledališke umetnosti, po tej trapasti teve reklami pa cela Slovenija in še del bivše Juge. Tako je to v realnem svetu. Krivično. A hudičevo resnično. Tudi meni so televizijske vloge prinesle prepoznavnost. Veliko večjo kot filmske.
Na jutranji kavi
Ena takih je bila vloga Cirianija, italijanskega srednjeveškega gizdalina, ki sem jo odigral v teve drami Hči mestnega sodnika v režiji Andreja Stojana. Takrat sem tudi čisto od blizu spoznal še enega velikana slovenskega igralstva Zlatka Šugmana. Snemali smo na gradu Podsreda, na enem redko obnovljenih slovenskih gradov, biserov srednjeveške arhitekture.
Vozili so nas iz Ljubljane, se razume, in prav te vožnje so bile nekaj posebnega. Zlatko je bil praviloma bolj miren, skorajda zadržan. Kot da bi bil že dodobra naveličan vsakršne pretirane pozornosti. Saj sem ga razumel; človek, ki je imel za seboj že na stotine gledaliških, radijskih, televizijskih in predvsem filmskih vlog, si je pač želel le še miru.
Če samo pomislim na njegove mojstrovine v filmu Ne joči Peter, nadaljevanki Dekameron, pa še na mnoge druge, mi je njegova »odtujenost«, njegov umik v lastni mir še bolj razumljiva. Naneslo je tako, da smo se nekega zgodnjega jutra (na snemanje so nas naročali ob prav nemogočih urah) ustavili za kavo nekje pred Podsredo, v majhnem bifeju. Bil je v lasti nekega Arabca, se mi dozdeva, čeprav spomin ni več tako zelo zanesljiv.
Nekaj je bilo v zraku
In Zlatko se je, ko je slišal njegov priimek, takoj spomnil na nekega svojega znanca, prav tako Arabca. Beseda, dve, in že sta z lastnikom klepetala o tem in onem, kot da se poznata že celo življenje. Tu je prišla dodobra do izraza Zlatkova pregovorna dobrodušnost. Razgovoril se je o svojem življenju, o očetu, ki je imel gledališko skupino, o svoji mladosti, o vsem, kar mu je ležalo tistega ranega jutra na duši.
Če bi prebral vse biografije, ki bodo (če bodo) kdaj napisane o Zlatku Šugmanu, ne bi izvedel toliko o njem, kot sem tistega jutra v malem bifeju. Njegove žive oči so postale nekako svetlejše, kot so bile običajno, ko je govoril o najrazličnejših življenjskih peripetijah. Med nas je trosil duhovite dovtipe in življenjske izkušnje na priljuden, vsem razumljiv, predvsem pa na čisto preprost in človeško skromen način, kot je znal in zmogel le on. Potem smo se poslovili. V maski, na gradu Podsreda, je bil Zlatko tistega dne nekako drugačen. Šalil se je z vsemi prisotnimi in v zraku je bilo slutiti, da bo snemanje vsaj zanimivo, če že ne nekaj posebnega. In je tudi bilo.
Kdo bi mu zameril
Snemali smo prizor, ko umorijo njegovo hčerko, ki jo je upodabljala Tanja Ribič. Umor z nožem. In smo snemali in snemali in snemali Kajti Zlatko je bil tistega magičnega dne tako nabrit, da je strahovito usoden in sila resen prizor vseskozi razbremenjeval s svojimi do solz smešnimi opazkami, skozi priprta usta izgovorjenimi, komaj slišnimi komentarji, ki so nas, mlade igralce, seveda spravljali v prasketajoče izbruhe smeha.
Režiser Andrej Stojan je bentil in kričal, se jezil in hudoval, pa skorajda bi si lase in brke začel puliti, a vsega tega ni storil, ker se je Zlatkov obraz v hipu, v trenutku spremenil v obraz najbolj nedolžnega otroka, ki v bistvu sploh ne ve, kaj se okoli njega dogaja. Hipna in totalna preobrazba, kakršno so – zelo verjetno – zmogli le še kalibri tipov Stan in Olio ali pa bratje Marx. In prav ta neprekosljiva, hipno menjajoča se izrazna dvojnost je učinkovala kot dinamit smeha in smešnosti, ki nikogar ni pustil ravnodušnega. Nikogar! Zlatku je bilo v takih trenutkih resnično zelo težko kar koli zameriti.
Spokojna vrnitev
Ravno obratno; vsi skupaj smo bili tako čudovito razposajeni, da smo na koncu ne le zelo dobro posneli, temveč celo ustvarili nekatere neponovljive kadre, ki bodo za vse čase zapisani v zgodovini slovenske televizije. Prav zaradi Zlatka Šugmana. Zaradi človeka, ki je znal toliko, da je vse to zelo težko opisati.
Ko smo se potem vračali domov, je bil Zlatko v kombiju bolj miren, celo nekolikanj zadržan, bi lahko zapisal. Kot bi bil na neki prav poseben način prazen in izpraznjen, potem ko je vso svojo elementarno nagajivost razdal med nas čez dan. Sedel je na sedežu ob oknu in strmel – bog ve kam?! Miren in tih, v nekem svojem svetu, ki je bil resnično samo njegov.
Zlatko, iskreno upam, da si tudi zdaj v tistem, samo tvojem svetu. Mirnem, daleč od ponorelega sveta. Naj ti bo lepo v njem.
