Čeprav uradno nosi darila šele danes zvečer, sem Božička v tem predprazničnem času srečala že dvakrat. Pa ne dobesedno. No, tudi to, ker je možakarje v rdeče-belih opravah, ki se te dni sprehajajo po trgovskih centrih, skoraj nemogoče zgrešiti. A v te Božičke v resnici ne verjamem. Verjamem pa v dobroto, majhne pozornosti in čut za sočloveka, ki jih ta lik pooseblja.
Prvič letos sem nanj naletela enkrat sredi novembra, ko sem na spletu zasledila akcijo Božiček za en dan. »Čakaj, da pripravim vzdušje,« se mi je nasmehnil moj dragi in na youtubu poiskal božični mix. Potem sva se – oba levih rok, kar se tiče likovnega udejstvovanja – lotila ovijanja škatle v darilni papir. Za najino punčico, čeprav poznava samo njeno ime in starost, a vseeno je na neki način prav to – najina. Vanjo sva položila par igrač, šolskih potrebščin, nekaj toplega za odeti, malo sladkarij... Darilni papir sva na par mestih precej kilavo odrezala, pa tudi vsebina, ki sva jo položila v škatlo, ni posebno premoženje. Prepričana pa sem, da bo neki družinici tam zunaj polepšala nocojšnji večer. Predvsem zato, ker sva vanjo dala tudi veliko dobrih misli in iskrenih lepih želja.
Ravno sva zaključevala, ko je z računalniškega zvočnika prišla znana melodija. Do they know it's christmas time at all je za nekatere morda zdrdrana melodija, ki jo v teh dneh prepogosto slišijo na radijskih valovih. A pesem ima globoko sporočilo, ki se me je ravno v pravem trenutku dotaknila tako močno, da so se mi v očeh zalesketale solze sreče. Pa naj še kdo reče, da tisti, ki daje, ne dobi največ? Kdor v to ne verjame, se mi pravzaprav smili. Ker očitno ni zmožen čutiti sreče, ko se zave, da ima moč nekomu narisati nasmeh na obraz.
Drugič sem se z Božičkom na štiri oči srečala pred nekaj dnevi. Sredi delovnega tedna smo se s puncami dobile pri naši Ani. Pod smrečico v njeni dnevni sobi je vsaka postavila darilce za približno pet evrov. Paketke smo oštevilčile, jih izžrebale, nato pa se z veliko smeha lotile odpiranja pisanih zavojev. »Tri,« sem zmagoslavno prebrala s svojega listka. V zeleni darilni vrečkici se je skrivalo nekaj zame. »Hm, kaj pa je to?« sem radovedno ogledovala miniaturne lutke, pritrjene na kos kartona. »To so punčke, ki imajo čarobno moč,« je pojasnila Petra, nato pa sem na ovoju prebrala, kako delujejo: »Lutke proti stresu ročno izdelujejo Indijanci v Gvatemali. Vsaki punčki zvečer poveš po eno skrb, nato pa vse položiš pod blazino in greš spat. Ponoči bo čarobna moč teh pisanih deklic izbrisala vse tvoje skrbi.«
»Tole gre pa že danes pod moj povšter,« sem ji rekla in jo objela v zahvalo za eno od bolj prikupnih darilc, kar sem jih kdaj dobila. Še en dokaz, da pri obdarovanju ne gre za denar in da so skromne pozornosti lahko vredne veliko, veliko več.
Sicer pa svoje protistresne punčke že imam. Iz mesa in krvi. Z zlatim srčkom in glavo na pravem mestu. Drage moje, hvala, ker ste.
