Njeni kritiki ji očitajo marsikaj: da je narcisoidna, muhasta, manipulantska, eden se je v dnevih pred intervjujem celo namuznil: »Ohoho, k lisici greš? Pazi na vratno žilo!« V svojih kolumnah in objavah na facebooku se bralcu po drugi strani razodene kot pronicljivo in tankočutno bitje, ki jasno in glasno pove reči, o katerih tisti, ki so za to plačani, vse preveč molčijo. »Velik napor je potreben, da bi se nam naša družba zdela smešna, ker ni,« se recimo glasi meni njen še posebno ljubi stavek, ki sem si ga tudi promptno prepisal v svojo mapico Citati (pravzaprav v podmapico Citati – DegeneracijaCivilizacije).
Opažam sicer, da je začela s svojo odprto javno kampanjo za vsaj še eno visokoprofilno oddajo na nacionalki iti določenemu delu javnosti kar malo na živce … A mar ni na tej naši zaplatici žal vse pogosteje res, da, kot je med pogovorom navrgla sama Miša, popravljamo predvsem tisto, kar ni pokvarjeno? Če se spomnimo, kako nepremagljivo je nekoč žarela v naše dnevne sobe, se lahko upravičeno vprašamo tudi: le zakaj ne bi takrat tako dostojanstveno blesteča lepa ženska pred upokojitvijo zablestela vsaj še enkrat?
Začniva z Nubami. Zakaj z Nubami? Ker sem si med pripravami na tale pogovor ogledal staro oddajo Res je, v kateri ste začeli prav z njimi. In me je ob tem kar malo vrglo na zadnjo plat. Neverjetno, me je prešinilo, včasih so bili Nube dejansko tema za soboto zvečer! Medtem ko je, kolikor razumem, danes poanta sobotnega večera na nacionalki, da malo visi pod …
Sama sem vedno trdila, da mora imeti razvedrilo tudi sporočilnost. In če to sporočilnost dobro zapakiraš, jo bodo ljudje hvaležno posrkali. Če vsemu skupaj domisliš dovolj elegantno in sproščeno obliko, bo gledalec tudi v soboto zvečer z veseljem sprejel marsikatero znanje in celo kako pričevanje o grozi sveta.
Kar naj bi bilo na koncu koncev tudi poslanstvo medijev, kajne? Vsaj tistih, ki se napajajo tudi iz davkoplačevalskega denarja. Ne pa da se to grozo sveta skuša čisto samo še preglasiti s čedalje bolj cenenim burkaštvom …
Drži.
Pa so za današnje stanje bolj krivi uredniki ali gledalci?
Vedno uredniki. Gledalec ni ničesar kriv.
Ne vem, ali se lahko s to izjavo tako kategorično strinjam …
Domišljavi so uredniki, ki si predstavljajo, da točno vejo, kaj si gledalci želijo. Okus gledalcev je težko izmerljiv. Izbirajo pa lahko seveda samo med tistim, kar je na voljo. Kdove, kaj bi izbrali, če bi bilo na voljo kaj drugega. Razlika med dobro in slabo zabavo je razlika med igro in igračkanjem. Igra ima pravila in je zelo resna reč, igračkanje pa je predvsem zapravljanje časa, »plaža« brez čustev in posledic. Morda bi lahko razliko strnila takole: dobro razvedrilo je tisto, ki te spremeni v aktivnega gledalca.
CELOTEN INTERVJU JE OBJAVLJEN V POVSEM SVEŽI ŠTEVILKI REVIJE ONAPLUS, KI VAS ŽE ČAKA V VAŠI NAJBLJIŽJI TRAFIKI. NANJO PA SE LAHKO TUDI NAROČITE NA BREZPLAČNI TELEFONSKI ŠTEVILKI 080 11 99.
