Prihodnji teden bo čas za Eurosong, prireditev, ki vedno znova sproži burne odzive. Vodja projekta Pesem Evrovizije na državni televiziji Miša Molk je za STA med drugim povedala, zakaj je dobro biti del zgodbe in zakaj ni pametno, da se o udeležbi države na tem največjem mednarodnem televizijskem šovu odloča tik pred zdajci.
Zakaj se vam zdi pomembno, da je Slovenija del Eurosonga. Vedno se govori o promociji, prepoznavnosti države. Kakšni so dejanski učinki udeležbe glede na to, da gre za nacionalni projekt?
Za največji televizijski mednarodni šov gre. Tam se srečujemo s številnimi novinarji, ki jih ne zanima zgolj evrovizijska popevka, ampak tudi razmere pri nas, naša televizijska produkcija, zanimive turistične destinacije; pišejo članke o nas. V letu, ko so Slovenijo predstavljale Sestre, so Ljubljano, Bled, Portorož, Piran obiskali številni navdušenci Evrovizije in novinarji. Prišli so s Cipra, Malte, iz Norveške, Velike Britanije, Nemčije.
Kako je z dolgoročno strategijo organizacije – zdi se, da se predvsem zdaj, ko je kriza, o udeležbi odloča skorajda tik pred zdajci. Kako številna je v povprečju naša ekipa v primerjavi z drugimi?
Slovenska ekipa je vselej ena izmed številno najskromnejših. Za sodelovanje smo se odločili zelo pozno. Letos so se prireditvi odpovedale le štiri države, dve pa sta se vrnili. Odločitev ni bila lahka. Pripravili smo analizo gledanosti za nekaj let in ugotovili, da gre še vedno za zavidljivo raven gledanosti projektov Ema in Izbor evrovizijske popevke. Primerjali smo vložena finančna sredstva s prihodki od oglaševanja in telefonskega glasovanja, odstotki gledanosti in ur programa, ki ga bomo posredovali gledalcem in poslušalcem, ter se odločili, da vztrajamo, saj je to eden redkih zelo odmevnih mednarodnih projektov pod okriljem EBU, v katerem sodelujejo raznotere evropske države, pa tudi nekaj držav zunaj Evrope.
Oba projekta sta vsako leto med najbolj gledanimi oddajami na TV Slovenija; še bolj to velja za slovenski izbor EMA, saj prav prek te televizijske oddaje lahko dokazujemo programske in produkcijske zmožnosti naše RTV-hiše na področju razvedrila.
Se vam zdi, da je bil naš nastop na Eurosongu po osamosvojitvi ravno zaradi prepoznavnosti pomembnejši kot sicer?
Verjetno je imel za nas nastop v letih po osamosvojitvi res še dodaten pomen. Takrat sem morala pogosto pojasnjevati, kje leži, katere so njene sosede. Spomnim se, ko sem tik pred prenosom tekla k nadzorniku prireditve in mu hitela razlagati, da je zastava napačna. Da ni naša, ampak slovaška. Zdaj za Slovenijo že vedo. Tudi zaradi naših dobrih uvrstitev in pogovorov ob tem.
Kakšen je med Slovenci trend spremljanja dogodka – je zaznati vzpone ali padce?
TV Slovenija je bila med 39 državami udeleženkami v letu 2013 na 14. mestu po dosegu gledalcev vseh treh šovov. Doseg je bil nad evropskim povprečjem. Se pravi, da pri nas zelo gledamo Evrovizijo, sploh ob dejstvu, da so številke gledalcev običajno in pričakovano nižje, če se ne uvrstimo v finale, kot je bilo to leta 2013.
Lani si je Evrovizijo ogledalo 170 milijonov gledalcev. V 24 državah od 36 si je več kot tretjina prebivalcev ogledala obe polfinali in veliki finale. Razmerje med gledalkami in gledalci je 57 odstotkov proti 43.
Nordijske države tukaj prednjačijo. Dve tretjini vseh gledalcev ob tistem času sta spremljali Evrovizijo. Največji porast gledanosti je lani dosegla Nizozemska. Zagotovo zato, ker se je prebila v finale prvič po letu 2004. Več kot 4,8 milijona gledalcev je 'prežalo' na končno umestitev njihove predstavnice.
Pri nas gledanost zaniha. A ne veliko. Lahko pa bi napetost še bolj stopnjevali. A prvo predstavitev pesmi, ki bodo tekmovale na evrovizijskem izboru, predstavljamo v izjemno skromni produkciji, v poznovečernem terminu na drugem programu. Prvi in drugi polfinale sta tudi umeščena na drugi program TV Slovenija, finale pa na prvi program TV Slovenija. Nič ni narobe s tem. A ker drugi program TV Slovenija še vedno nima dovolj sprofilirane, izčiščene podobe, mora imeti več promocije. Seveda z nekajletno zavezanostjo projektu, kot to počno druge države. Izjemnega pomena je tudi oddaja pred finalom, ob osmih zvečer. Zlasti če se mi s svojo predstavnico tja ne uvrstimo. Morebitno razočaranje gledalcem vzame interes za spremljanje finala. Zato je treba vnovič vzbuditi pozornost z oddajo pred začetkom finala.
Tako gledam na ta projekt paketno in ga še vedno znotraj razvedrilnega žanra vidim kot dobro priložnost. Res je, da je gledanost odvisna tudi od predstavnika, ki nas zastopa, od promocije Eme in Evrovizije, kakovosti izbora. Zelo pomembno pa je, da se že po koncu letošnje Evrovizije, torej v maju, ve, da bomo sodelovali tudi prihodnje leto. To je zlasti velikega pomena za trženje Eme in Evrovizije. Torej, dolgoročni plan. Čim prej je treba gledalce in druge medije seznaniti s to informacijo in sistematično spodbujati interes za prireditev tako s strani avtorjev in izvajalcev kot s strani gledalk in gledalcev. Tu smo namreč edinstveni, saj ima le javna televizija pravice za Evrovizijo. To je naša ekskluzivnost.
Se vam zdi dobro, da se Eurosong spreminja, da je velik šov, ali ste na strani tistih, ki ves čas poudarjajo, naj se na oder vrne orkester?
Orkester bi seveda lahko pridal dodaten šarm pompoznosti in zahtevnejše aranžmaje. V vsakem primeru pa je pomembna kakovostna produkcija skladb. Spremembe so vedno dobrodošle, pa tudi nujne, saj se je Evrovizija, kar se tiče števila sodelujočih, v zadnjem desetletju zelo razmahnila. Zato smo najprej vpeljali en polfinale, potem smo bili zaradi zanimanja novonastalih držav primorani že v dva polfinala.
To, da so h glasovanju spet povabili tudi strokovno žirijo, je vsekakor zelo pozitivna sprememba. Manj cirkusa je na odru, več poudarka je na petju in pesmi. Čeprav mene tudi t. i. cirkus ne moti, saj gre za televizijski šov. Vznemirljiva je vselej izvedba prireditve tudi zaradi otvoritvenih točk, vmesnega programa med glasovanjem, postavitev kamer, osvetlitve odra in videoprojekcij. Vmes pa se zgodi še kakšen glasbeni čudež, presežek.
Nekatere države se na Eurosongu bojijo zmage, saj bi morale gostiti naslednji Eurosong in bi šlo za prevelik finančen zalogaj. Koliko denarja se dejansko vrne v državo, potem ko organizira tako velik dogodek, oziroma ali država dolgoročno pridobi?
Povsem odvisno od angažiranosti države in njenih segmentov. Največ gostiteljica prireditve pridobi že s tem, da pridobi sredstva za posodobitev dvorane, vso infrastrukturo, oživi mesto, razmisli o izletih znotraj države, izkoristi prireditev za svojo promocijo, prodaja svoje izdelke in spominke. Ogromno se da narediti, če gospodarstvo, televizija in vlada stopijo skupaj. Na Švedskem so lani izračunali, da je bil direktni prihodek zaradi Evrovizije v Malmöju 22 milijonov evrov.
Precej dvomov je recimo bilo znotraj referenčne skupine Pesmi Evrovizije, ko je kot predstavnica Srbije nastopila leta 2007 Marija Šerifović in zmagala. Bo Srbija zmogla? Prav to leto smo namreč prvič uvedli dva polfinala. Za Srbijo je to pomenilo izpeljavo treh superpredstav Evrovizije. Kot članica referenčne skupine za pripravo in izvedbo Evrosonga sem bila deležna številnih vprašanj, ker sem bila najbližje tej državi. Vpraševali so še o vojni, o razmerah v državi, o zmogljivosti televizijske produkcije, o tem, ali sploh imajo primerno prizorišče. Poslali so me v Beograd na posvet. Nisem bila stoodstotno prepričana, ali bo lahko šlo brez napak, a zaupala sem jim in EBU meni. In izpeljali so izvrstno. Z najmanjšo ekipo, kar sem jih videla v letih intenzivnega sodelovanja z EBU in Eurosongom.
Učinki oziroma pozitivne posledice se kažejo še nekaj let po prireditvi, a to ni več merljivo. Država pridobi že s tem, da se takrat prav tam druži vsa Evropa, 2000 novinarjev, od 35 do 40 držav in njihovih delegacij spozna novo državo.
Nikoli niste skrivali, kaj si mislite o slovenskem predstavniku. Za Tinkaro Kovač gojite velike upe. Bi lahko napovedali njeno uvrstitev? Kaj menite o drugih udeležencih? Vas je kdo še posebej navdušil?
Saj veste, o okusih se ne razpravlja. Dobra skladba redko pobegne ušesom in dober nastop zmami pogled. To pa včasih ni dovolj za odlično uvrstitev. Dejstvo je, da je glasovalno telo, ki namenja točke nam, manjše oziroma naši demografski in geografski podobi primerno. Slovenci smo posejani po Evropi in svetu, ampak ne v takem številu kot nekateri drugi narodi. Le naši južni sosedje nam morda podelijo kakšno točko zaradi naklonjenosti. Pa vseeno, če pogledamo v zgodovino Evrovizije, hitro uvidimo, da so namigovanja, da Slovenija ne more doseči dobre uvrstitve, povsem odveč.
Nemčija je kot ena izmed največjih držav udeleženk, članica tako imenovane velike peterice, ki prispevajo največji finančni vložek za izvedbo projekta, denimo do zdaj zmagala le dvakrat, davnega leta 1982 in 2010. Finska, ki je zmagala samo leta 2006, je prvič sodelovala leta 1961. Vse skupaj je do tedaj imela že 38 nastopov, bila največkrat na repu uvrščenih, kar osemkrat zadnja in trikrat ni prejela niti točke. Podobno velja za Grčijo, ki je zmagala 2005, prvič pa je sodelovala leta 1974. In prav vse te države tudi vztrajajo in so vztrajale na tekmovanju.
Celo novi grški televiziji, ki še ni polnopravna članica EBU, so v referenčni skupini pri EBU za izvedbo Pesmi Evrovizije odložili rok za prijavo, saj Grki prav s sodelovanjem na Evroviziji želijo pokazati in dokazati, da kot javna radiotelevizija še obstajajo.
Sicer pa je v tem poslu veliko presenečenj. Že pri Emi. Zakaj niso šle na Evrovizijo Rožmarinke, zakaj je jokala Karmen Stavec, zakaj Tinkara, prej bolj rock pevka, zdaj sodeluje z Raayem? In vedno tudi uganke, kako bodo glasovali poslušalci in gledalci. Dobre uvrstitve so seveda dobrodošle, a tudi v nogometu, na filmskih in glasbenih festivalih vedno zmaga le eden, užitki ob spremljanju programa pa ostajajo za vse gledalce.
Kako se, če Eurosong vendarle razumemo kot glasbeni festival (festival dobre glasbe) razume dejstvo, da so v finalu avtomatično države, ki k projektu prispevajo največ denarja? Se je to kdaj tudi na ravni EBU kdaj problematiziralo?
Da, pred leti smo o tem govorili na EBU. A dejstvo je, da te države finančno največ prispevajo k prireditvi, imajo najvišjo participacijo. Če ne bi bilo njihovega velikega vložka, bi vsi drugi morali plačevati precej več. Za marsikatero državo bi bilo sodelovanje finančno zelo, zelo vprašljivo.
Glede na to, da ste že vrsto let del evrovizijske zgodbe, bi lahko razkrili kakšno zgodbo iz zaodrja, ki vam je ostala v spominu? Zaradi simpatičnosti, neumnosti, grotesknosti ...
Teh dogodkov je veliko, do krčev v želodcu in iskanja apavrinov nastopajočih. Najbolj me je leta 2006 šokirala Silvia Night, kontroverzna predstavnica Islandije, ki je nadirala vse po vrsti. Najprej je hudo ozmerjala Grke, ki so bili organizatorji prireditve, potem je siknila Fincem, ko so zmagali Lordi, da so to zvezde brez pravega artista za mejkap. No, saj to je bilo celo duhovito. Obtožila je švedsko predstavnico, da jo je zastrupila. Ko se ni uvrstila v finale, je kričala, metala stvari okoli sebe, razbijala, divjala ... In vse skupaj je bil samo šov, saj je Silvia Night zgolj izmišljen lik igralke, ki je imela takrat na islandski televiziji izjemno priljubljeno oddajo. Islandci so se ob dejstvu, da so Silvio in njene izpade vsi jemali resno, neizmerno zabavali in o tem posneli tudi dokumentarec.
