Miran Stanovnik je po snemanju, ki je trajalo od aprila do junija na Filipinih, sedaj spet v vsakdanjem ritmu. Za marsikoga vse prej kot umirjenem – prvi del dneva je zadnji dve leti profesionalni župan občine Log – Dragomer v službi, kar nekaj energije zahteva tudi gradnja družinske hiše, privošči si kak motoristični trening, tudi s kmalu šestletnim sinom Martinom, sprehod z domačim kratkodlakim švicarskim bernskim ovčarjem Larom ali skok na kolo … Odvisno pač od dneva, a je že od nekdaj navajen zelo aktivnega življenjskega sloga, in takšna je tudi njegova družina. Le partnerka Pika Gajič je zdaj malce bolj umirjeno aktivna, saj pri Stanovnikovih v začetku septembra pričakujejo dojenčka.
Ni želel privilegijev
Če je nekoč izžareval eno samo energijo in akcijo, je tudi Miran danes drugačen. Leta izkušenj so prinesla umirjenost, iz oči mu sijeta mir in toplina. Še vedno je za marsikatero akcijo, a ne za vsako ceno. Tudi za vodenje Survivorja se je odločil šele po premisleku. »Najprej sem rekel ne,« pove z nasmeškom. A je bil deležen takšnih argumentov, da je prav on najprimernejši, da si je nato vzel teden dni časa za razmislek. »Pomisleki, ki sem jih imel, so bili povezani z mojo župansko službo, potem pa sem ugotovil, da imam dobrega podžupana in zelo močno ekipo, ki dobro dela, pa tudi, da nam moja prepoznavnost lahko koristi. Poleg tega so mi na POP TV omogočili, da sem bil dnevno v stikih s službo, tako da je, tudi zaradi časovne razlike, moje župansko delo potekalo nemoteno,« pojasni. Na vlogo voditelja se ni posebej pripravljal, si je pa pogledal nekaj oddaj. »Videl sem, da se znam odzvati na situacije, ki se lahko zgodijo in na katere ni nihče pripravljen,« pove, tako kot tudi, da mu kamere niso povzročale težav. »Vedno sem se postavljal v vlogo tekmovalcev. Nisem želel imeti boljših pogojev na snemanju, če so bili oni na žgočem soncu, sem bil z njimi, da sem jih čim bolj čutil, oni pa so to znali ceniti,« pove.
Tekmovalci so stari od 20 do 50 let, večinoma vsi dobro fizično pripravljeni, tisti, ki so bili na tem področju morda malce šibkejši, pa so prednjačili v mentalni trdnosti. Z njimi se je prvič srečal šele na Filipinih, ko jih je pričakal ob vselitvi na otok. Ko so ga videli, jim je bilo jasno, da je voditelj nekdo, ki so mu preživetvene situacije znane in da pri njem ne bodo mogli ubirati bližnjic, hkrati pa so mu povsem zaupali.
Najhujše je bilo pomanjkanje hrane
Kaj je bilo najhujše? Pomanjkanje hrane? »Mislim, da ja. Za deset dni je deset ljudi dobilo 25 pesti riža,« pove. »To je samo toliko, da imaš energijo, da začneš iskati hrano v naravi – gomolje, žuželke oziroma kar koli, kar lahko najdeš,« pove. »To je izziv in te zabije. Takrat je treba najti moč v psihični pripravi oziroma v medsebojnih odnosih s tekmovalci. Kaj pa bi on najbolj pogrešal? »Mislim, da če prideš v ta šov, je treba hrano odmisliti oziroma si jo predstavljati kot izredno dobrino. Potem je laže. Če pa jo vidiš kot največji kamen spotike, imaš kup težav s seboj. In si nagnjen k temu, da bi celo nekomu ukradel hrano,« opiše, kaj vse se lahko dogaja. Seveda pa gre za osnovno preživetje le na začetku, potem nastopi vedno več taktike – s kom sodelovati in s kom ne, koga izločiti, predvideti prihodnje odzive … in še mnogo drugega. »To taktiziranje me je povsem potegnilo vase,« prizna, kako zelo se je vživel. Kaj pa dekleta v primerjavi s fanti, če izvzamemo fizično moč? »Osredotočenost na cilj, mirnost in koncentracija so bili pri dekletih dostikrat višji, pa tudi bolečino večinoma veliko bolje prenašajo kot moški,« pove odkrito. Bi se sam prijavil v takšen šov? »Ne, ker se sedaj ne bi mogel tako dobro pripraviti, da bi bil zadovoljen,« prizna.
Za razliko od drugih šovov tu romanc ni bilo. »Lahko so bile kakšne simpatije in si zato pomagajo med seboj, slo pa usmerjajo v preživetje,« pove z značilnem smehom. »Tu so druge, pomembnejše prednostne naloge,« zaključi.
Septembra dojenček in selitev v novo hišo
Krajši dopust na morju so si z družino že privoščili, za kaj večjega pa letos najbrž ne bo časa. Vezani so na Pikin porod v začetku septembra, pa Martin, ki bo 1. septembra dopolnil šest let, gre v letos šolo, poleg tega gradijo hišo, za katero računajo, da bo pripravljena na vselitev. »Kakšen dan oddiha in časa zase pa si bomo gotovo še vzeli, da si malo oddahnemo, tudi sebe je treba znati nagraditi,« pove umirjeno izkušeni Miran Stanovnik.
