Milena Zupančič ga je prevzgojila

Ko ga obiščem na domu, najprej padejo v oči knjige. Dušan v pogovoru prizna, da jih ves čas kupuje, tudi njegovo prvo delo je bilo povezano predvsem s knjigami. »Moj oče je čisto ponorel, ko sem rekel, da bi rad študiral gledališče. Rekel je: 'Ne! Pojdi nekaj drugega študirat, da boš imel za kruh! Od gledališča boš lačen! Ne boš nič dobil za delati.' Potem sem šel študirat jezike, ker se je to njemu zdelo imenitno,« se spominja in razloži, da je bil pol leta tudi v vlogi učitelja. »Enega dijaka sem sklofutal, ker je med poukom masturbiral. Seveda nisem ponosen na to in ne mislim, da je to primerno,« odkrito prizna. »Danes so ljudje pretirano občutljivi! Vse je politično nekorektno. Mi smo živeli v času, ko politična korektnost na srečo še ni bila v modi,« pove 76-letnik ob mojem komentarju, da je klofuta dandanes strogo prepovedana in da je ne bi tako zlahka odnesel. Sicer pa je Dušan svoje srce oddal legendarni igralki Mileni Zupančič, s katero se dopolnjujeta tudi v umetnosti. Brez dlake na jeziku je priložnostni pesnik govoril tudi o njej.

Zdaj imate veliko časa. Kako to? Po navadi se upokojencem kar naprej mudi.

No, saj moram tudi jaz prebrati kup knjig. Nekaj sem hotel pisati, pa sem si premislil. Ravnokar sem končal režijo Ane Karenine v Drami, zdaj pa pripravljam zelo specifično besedilo. Mlada ameriška pisateljica Jennifer Haley je napisala tekst z naslovom Podtalje. Govori o tem, kako se uspešen poslovnež Sims umakne iz realnega življenja na internet. Ustanovi dobro skrito domeno. V Skrivališču izživlja svojo nagnjenje do zelo mladih deklet, tako rekoč punčk. Za Iris, punčko, ki je njegova najljubša, stoji avatar, profesor naravoslovja Doyle. Skratka, kompleksna zgodba, ena od oseb je tudi mlada detektivka Morrisova, ki raziskuje primer in poskuša prepovedati njegov strežnik. Poskuša ga obtožiti ponujanja spolnih storitev, posilstva, sodomije, umorov. Projekt pripravljam s stalnimi sodelavci: Meta Hočevar, Bjanka Ursulov, Drago Ivanuša in tokrat tudi Rok Predin, Zoranov sin, izjemno uspešen mlad umetnik, ki živi in dela v Londonu. Projekt bo obarval z virtualnim vzdušjem. Zdaj pripravljam izhodišča za naše delovne sestanke.

To je precej aktualna tema, saj izživljanje danes ves čas poteka prek interneta. Veljamo toliko, kolikor imamo všečkov. Kako gledate na to?

Nisem udeležen v življenju omrežij, kot so facebook, instagram, twitter itd., nisem odvisnik, pojma nimam, kako ta stvar poteka. Razen tega, kar mi prijatelji govorijo. Všečke jemljem kot zelo površno komunikacijo, ki po navadi nima globlje dimenzije. Tudi posledic po moje ne.

Kaj za vas največ šteje? So to nagrade? Kaj je za vas tisto, kar potrdi človekovo delo?

Nagrade so pač ena od teh stvari, ki se človeku pripetijo. Včasih zasluženo, včasih pa sploh ne. (Smeh.) Ne, nagrade niso to, kar mene spodbuja. Zame je največja nagrada delo z igralci, svetovi, ki jih odpiramo drug drugemu, čudež, ki se zgodi med ustvarjalci, med igralci in režiserjem. To, kar šteje, je to, kar se dogaja med ljudmi.

Tudi vi se občasno pojavite v vlogi igralca.

Večkrat sem že nastopal v filmih. Z malimi, komaj opaznimi vlogami. Rad se odzovem na vabila in v snemanju uživam. Žal mi je, da nimam več priložnosti, mogoče tudi več talenta za filmsko igro.

Ste umetnik v pravem pomenu besede. Se vam zdi pomembno, da imate znanje z več področij in da gledate na umetnost iz različnih perspektiv?

Vsi mediji, kot so televizija, film, gledališče, radio, so tehnološko različni, a vsebinsko zelo podobni, imajo isti izvor in podobne ambicije. Isto je s poklici, kot so režiser, igralec, pisatelj. Vsi obdelujejo eno in isto zgodbo. Kar pisatelj napiše, režiser predela v sebi, odkriva v zgodbi vse tisto, kar mogoče ni zapisano dobesedno, se pa da slutiti ali odkrivati med besedami … Isto počne igralec. Ta ena tema se vrti v krogu, bolje rečeno potuje kot štafeta, iz roke v roko. Tudi ko se predeluje dramski tekst v filmski scenarij, je to bolj ali manj ista stvar.

Slovenci smo vas vzeli za svojega, čeprav po koreninah niste od tukaj. Po očetu ste srbske, po mami nemške narodnosti. Ko ste prišli v mladih letih k nam, so vas imeli za bizantinca, danes temu pravimo čefur. Kaj bi rekli na to? V bistvu ste izstopili in osvojili Slovenijo.

(Smeh.) Ne vem, kdo je koga osvojil. Tudi Slovenija je mene osvojila. Dala mi je jezik, postala je moja druga domovina, kultura, mesto, kraj, dežela, v kateri se zelo dobro počutim.

Kaj pa pravite na to, da ste kot prišlek stopili iz povprečja? Se vam zdi, da ste se ravno zato, ker ste bili emigrant, še bolj borili za obstoj in vam je zaradi tega uspelo?

Saj to je znana zgodba. Prišleki iz drugih kultur morajo vložiti dodaten napor, da se prilagodijo, da se znajdejo v deželi, da osvojijo jezik, da ustvarijo povezave, mreže prijateljev, znancev itd. Če gledate število ljudi v slovenski kulturi, ki niso stoodstotni Slovenci, boste odkrili, da jih je nenavadno veliko. Ljudje, ki pridejo od zunaj, imajo potrebo, da se uveljavijo, predvsem v umetniških poklicih, to je zelo pogosto.

Kot sem opazila v vašem stanovanju, ste nagnjeni k različnim kulturam in jih celo združujete. Na polici vidim Budo, ob njem pa božične okraske.

To je ena in ista stvar. Buda in božič … Za obema se skriva ideja miru.

Radi pišete tudi pesmi. Še posebno lepa je tista o vaši Mileni Zupančič. Ob koncu pesmi ste napisali, da ste se navadili nanjo in da je ne bi zamenjali za drugo. Kaj je nanjo porekla Milena?

Ves čas se je pritoževala, da jo pravzaprav zanemarjam, da jo imam premalo rad, da ji ne dajem dovolj vlog, da je daleč od mojih oči, daleč od mojega srca. In to mi govori, čeprav sva ogromno naredila skupaj. Ampak morate vedeti eno stvar: ne zasedem je zato, ker je moja žena, ampak samo takrat, ko sem prepričan, da je za določeno vlogo najboljša izbira. Sva par v življenju in ne par na odru. Ko sem se lotil pesniške zbirke, sem vedel, da moram napisati pesem o njej, da jo potolažim, ker bo drugače hudo narobe. (Smeh.) Usedel sem se in napisal. To je čista ljubezenska poezija, ki se rojeva v najinem vsakdanjem življenju.

Je bila potem zadovoljna?

Mislim, da je bila. (Smeh.) Ampak ona bi raje prej umrla, kot da bi mi kaj prijaznega rekla. To pa je razlika med mano in njo. (Smeh.)

Se vam zdi, da se ravno zaradi tega, ker imata oba rada umetnost, tako dobro dopolnjujeta?

Ja, veste kaj, v bistvu se boljše dopolnjujeva v gledališču kot v vsakdanjem življenju. Doma se večkrat prepirava. Nisva istih misli o nobeni stvari.

Zaradi česa se najpogosteje prepirata? Mogoče zaradi politike, vem namreč, da oba zelo rada spremljata politično dogajanje.

Ja, politika … Načelno sva na istem bregu, glede podrobnosti pa je veliko razhajanja. (Smeh.)

Kaj radi počnete, ko se ne predajate umetnosti? Imate še katero strast?

Zelo rad recimo obrezujem drevesa in grmovja. Enkrat sem padel z lipe s šestih metrov in sem si zlomil sedem reber. Milena mi je prepovedala obrezovati na Bohinjski Beli, zdaj se sadovnjaka ne dotaknem več. Srce mi krvavi, ampak v redu. Zdaj je svaka poklicala in on to dela.

Torej ste zavoljo ljubezni morali opustiti konjiček?

Zaradi miru v hiši sem se odpovedal svojim konjičkom.

Kaj zdaj počnete?

Berem in gledam televizijo. Saj to ji gre najbolj na živce, ker pridem, se usedem in prižgem športni kanal in gledam kar naprej športne oddaje. Rad grem tudi na sprehod ali na bazen. Take stvari.

Česa pa nikoli ne rečete Mileni zavoljo miru v hiši?

Ona me je prevzgojila. Bil sem veliko večji mačo, kot sem zdaj. V bistvu sem zdaj že feminist. Čisto me je prevzgojila. (Smeh.)