Mična Pirančanka spet čaka beneškega trgovca

Benečanka, čudovita rdeča stavba, zgrajena sredi 15. stoletja, ki je tudi najstarejša hiša na Tartinijevem trgu, je eden najlepših baročno-gotskih arhitekturnih biserov Pirana. Je svetovno znana in je na razglednicah obkrožila svet, vendar pa je bila do konca lanskega leta njena notranjost, ki jo je čas skozi stoletja precej osiromašil in v primerjavi z zunanjostjo oropal pridiha preteklosti, nedostopna. Zdaj je drugače, saj se s pomočjo društva Čikule čakule človek ob vstopu vanjo preseli v Piran srednjega veka in v oživljeno zgodbo Lasa pur dir. »Projekt prinaša v Piran in naš turizem dodano vrednost. Komaj čakam, da bodo sem prihajali mladoporočenci in svati ter se ob porokah pred hišo, na njenem čudovitem balkonu ter v njej tudi slikali v srednjeveških kostumih,« je bil ob odprtju Benečanke zadovoljen piranski župan Peter Bossman.

Pirančanki Gordani Mlakar, ki je gonilna sila tamkajšnjega kulturnega društva Čikule čakule, je skupaj z zakoncem Alverinom v sklopu tega društva in ob precejšnjem razumevanju občine za avtentično oživljanje starega jedra uspelo ustvariti novo ponudbo Pirana. Obiskovalci se tako lahko sprehodijo po njenih prej zaprtih in suhoparnih, zdaj pa bogato opremljenih sobanah in ob spremstvu vodnikov v tradicionalnih meščanskih srednjeveških kostumih spoznavajo zgodbo o prelepi Pirančanki Dolcetti ter bogatem beneškem trgovcu, ki ji je stavbo zgradil v dokaz svoje ljubezni. Z Benečanko namreč oživlja piranska legenda. Med oknoma v drugem nadstropju ima vzidano kamnito ploščo z velikim grbom z levom in ščitom s črko B. Lev drži napis z reklom Lasa pur dir oziroma Pusti, naj govorijo. Plošča ohranja zgodbo o bogatem beneškem trgovcu, ki se je zaljubil v mlado Dolcetto. Ker se mu je zaradi večkratne odsotnosti pritoževala, da ji takrat, ko ga ni, zlobni jeziki grenijo življenje, je dal v posmeh opravljivcem na hišo vzidati kamnito ploščo, ki je tam še danes.

Stari mestni časi

»Bilo je obdobje, ko so Benečanko klicali Casa d‘oro, in zdaj, ko intenzivno proučujemo njeno preteklost, ugotavljamo, da je bil beneški trgovec, ki jo je zgradil za svoje dekle, iz rodbine Del Bello,« navdušeno pripoveduje Mlakarjeva, »četrt stoletja sem sanjala o tem, da bi se morala na balkonu Benečanke turistom v srednjeveškem kostumu prikazati lepa Pirančanka, ki je očarala beneškega trgovca. Vesela sem, da nam je uspelo obuditi to legendo in z njo vrniti Piran v njegove stare čase, ko je bil tudi bogato trgovsko mesto.«

Da je bilo mesto res bogato, dokazuje notranja oprema, ki jo je poiskal prizadevni piranski starinar Goran Mijić. »V pritličju je v salonu za sprejeme gotska skrinja iz okoli 1500. leta, tam so miza, dve kredenci in šest stolov v slogu neorenesanse,« pojasnjuje in nas popelje naprej v garderobno sobo, kjer je omara s kostumi, narejena v stilu zgodnje renesanse, ter poleg nje prav tak počivalnik, sledi vstop v spalnico z baročno posteljo z baldahinom, ki je stara kakšnih 100 let, tam je še baročni tabernakelj iz okoli 1750. »Ta zelo redki kos je prav iz Benetk, pravzaprav se ga ne da ovrednotiti, in tak je še beneški tabernakelj iz furnirja v orehovini v sosednji sobi iz istega obdobja,« našteva Mijić, ki je tudi s preostalo opremo, pa naj gre za lestence ali stare slike, med katerimi je tudi v olju upodobljena veduta od Portoroža do Pirana iz okoli leta 1850, poskrbel, da so prostori opremljeni v stilu zlate dobe Pirana od srednjega veka naprej. Benečanka vabi na oglede, ponuja sprejeme, izposojo srednjeveških kostumov ter je zanimiv primer novih prijemov piranskega turizma, ki ga spodbujajo domačini. Kot je pokazalo odprtje, z njo oživlja tudi ulica Carrara Grande, ki se od Tartinijevega tega vzpenja proti cerkvi in gosti vse več ateljejčkov ter trgovinic.