Mia Žnidarič, prva dama jazza v Sloveniji, je pri nas orala ledino v tej zvrsti. In v glasbo je tako zaljubljena kot v življenje. Nato doda, da ji zadnje čase nagaja le – menopavza. »Vsakega hudobnega dedca bi vsaj za en dan dala na menopavzo,« reče v smehu in me popelje na ljubljansko tržnico, kjer vedno kupuje. »Tržnica je srce Ljubljane in je moje svetišče. Ko pridem med vso to pisano zelenjavo in sadje, se mi sprosti čisto vse, kar je bilo prej nesproščenega.«
Če bi lahko zavrtela čas nazaj, ne bi nič spreminjala. »Vedno sem delala s srcem in občutkom, zmeraj sem se trudila, da ne ranim ljudi. Najhujše je, če te kdo rani. Največje rane so od ljudi, ki jih imaš rad, od prijateljev. To je verjetno že vsak izkusil,« pove in zamišljeno doda: »Življenje je tako kratko, decembra bom že 51 ... Sploh ne razumem, kar šlo je. Mi je pa res žal, da se nisem pred leti dovolj cenila. Takšno ceno, kot si postaviš, tako te cenijo. To nekako res drži.« Nato reče v smehu: »Če bi lahko, bi spremenila cel svet, da bi bili malo bolj ljubeznivi drug do drugega. Prizadene me, če se kdo spravi na nemočne, ali so to ljudje ali živali, zame je vse isto.«
Skupaj že 20 let
Ko se sprehajava po tržnici, razkrije, da ima zelo rada živali. »Brez živali ne bi mogla živeti.« Pokaže obesek na verižici in pojasni: »To je moja kužika, ki je umrla. Prav po sliki sem dala delati in so mi naredili to srebrno hrtico, mojo Bajko. Res je bila kot ena bajka, pravljica. Zdaj imamo pa Žužo in poleg nje še štiri mucke: Parkeljc, Nutela, Frutabela in Pepi.« Nato mi podari svoj novi album I Like Pie, I Like Cake in pokaže naslovnico, kjer je Parkeljc v njeni in moževi družbi. »Tako rad se fotografira. Kar sam pride pred kamero in se postavi. Drugače muc ne moreš pripraviti, da bi kaj naredile zate, samo takrat, ko one hočejo.« Povprašam po možu Stevu, ki je Američan. »Midva sva se res našla, skupaj sva že dvajset let. Govorijo, da obstaja druga polovica, in to se verjetno sliši kar posladkano, ampak res drži. Midva se res dopolnjujeva. Imava srečen odnos. Tak odnos privoščim vsem parom.« Nato še doda: »Seveda je treba za to vedno delati. Predvsem se mi zdi najbolj pomembno, da se ne poskušaš spreminjati. Šele ko poližeš najslajši med, človeka res sprejmeš, delaš kompromise. Kompromisi pa so tisti, ki celijo odnos. Kompromisi morajo biti seveda zdravi.«
Njun otrok je glasba
Medtem ko si ogledujeva darove narave, Mia reče: »Zdaj, ko prihajajo jesenski, sivi časi, vidim in začutim, da je možu malo hudo, zato ga vprašam, ali je kaj domotožen. Potem ga po navadi kar pošljem domov v Ameriko na obisk.« Sicer pa se je Steve prilagodil Sloveniji. »Zanj lahko rečem, da ima Slovenijo skoraj rajši kot Slovenci,« in se nasmeji. »Poleg glasbe naju druži tudi to, da sva oba rada v naravi. Živiva v Štepanjskem naselju in sva v dveh minutah na Golovcu, v totalni divjini, če hočeva biti sama in se napolniti z energijo.« Rada se spominja njunega srečanja. »Prek posrednika sva se našla, njemu je pripovedoval o meni in meni o njem. Potem sva najprej glasbeno trčila skupaj. Ampak to je bila ljubezen na prvi pogled. Potrjujem, da ta obstaja.« Zdaj sta poročena 13 let. »Ko me je zasnubil, me ni na tisti klasični način, ampak je vprašal, ali bi se želela z njim postarati.« Otrok nimata. »Ni nama uspelo. Nekaj časa sva se trudila, pa ni šlo, in je bilo kar hudo. Pa saj nama nič ne manjka, lahko sva teta in stric vsem otrokom najinih prijateljev. Najin otrok je glasba. Pošaliva se tudi, da imava pet otrok doma, to so štiri muce in en kuža.«
Na drugem albumu z naslovom Nevidni orkester pokaže še fotografijo svoje Žuže, ki jo je naredila Neca Falk. »Rečejo, da so lastniki podobni psom, meni bi bolj kakšen buldog ustrezal. Ima pa Žuža vse tisto, česar jaz nimam. Dolge noge in dolg nos,« se nasmeji.
Lačna je čist' drugačna
Nato najde svojo stojnico, kjer najraje kupuje, in se takoj zapodi tja. »Papica mora biti dobra. Brez tega ne gre,« se nasmeji. Ob tem mi pojasni, da je gospa iz Žužemberka in ima najboljši paradižnik. »Z njimi še malo poklepetam, ker so same luštne gospe.« Ko nabira paradižnik, še pove: »Ne morem biti lačna. Če sem lačna, sem tečna. In če sem tečna, ni fajn biti poleg mene.« Ko konča nakup, prižge cigareto. »Tako rada kadim. Vmes sem že nehala in deset let nisem kadila. Zdaj pa že spet štiri leta.« Pravi, da ji cigareta pomeni poseben užitek. »Zdajle bi nas moglo biti že prav sram, da kadimo. Saj je Svetlana Makarovič napisala prelepo knjigo Prekleti kadilci,« se nasmeji in pove, da bo počasi spet nehala. »Ko deset let nisem kadila, mi je kuža umiral in smo čakali zvečer doma, da ga pride veterinar uspavat, in takrat sem poslala moža po eno škatlo cigaret, ker mi je bilo tako hudo.«
Sicer pa je Mia skromna po naravi. »Preprosto bom rekla: več kot toliko ne moreš pojesti. Več kot toliko si ne moreš obleči. Vsi bomo enkrat umrli, nič ne bomo s sabo v grob nosili.« V teh dneh ima vaje z Big Bandom RTV Slovenija. »Ravnokar smo končali projekt I Like Pie, I Like Cake. Ameriška ambasada v Sloveniji nas je podprla. I Like Pie, I Like Cake je pesem, ki so jo peli črnski swingerji leta 1920, mi smo naredili priredbo. Ameriški ambasadi je bilo tako všeč, da so se odločili narediti kar celo ploščo. In potem sem zbirala pesmi o hrani.«
Dvakrat na leto v Egipt
Osemnajstega novembra se odpravlja v Nemčijo, kjer bo nadaljevala snemanje nove plošče. »Rada bi izdala ploščo, na kateri je vse tako, kot želim.« Sicer pa se dvakrat na leto odpravi v Egipt, ravnokar je prišla iz Hurgade. »Vzamem si kovček knjig, preberem vse, česar prej nisem, poslušam glasbo, plavam ... Nikoli mi ni dolgčas,« in pojasni, da je bila sama, brez Steva. »Moj mož ima crohnovo bolezen, in ko sva bila nazadnje v Egiptu, sem ga morala peljati na urgenco in so ga reševali. Zelo hudo je bilo. Jaz pa imam luskavični artritis in nujno potrebujem sonce in morje. Nazaj pridem čisto pozdravljena.« Za konec večna sanjačica še pove: »Egipt je moja mala pravljica.«