Na filmska platna slovenskih kinematografov je prišel težko pričakovani celovečerni glasbeno-dokumentarni film z naslovom Kdo = Mi2? Veliko premiero so fantje prihranili za domače Celje, saj ena najbolj priljubljenih, samosvojih in uspešnih rock skupin prihaja iz Rogatca.
Pevec Tone Kregar - Tonč, pevec in kitarist Jernej Dirnbek - Dimek, kitarist Egon Herman - Srajca, basist in menedžer Robert Novak - Flik ter bobnar Igor Peter Orač - Mali priznavajo, da si niti v sanjah niso predstavljali, da bodo o njih nekoč posneli film, kaj šele, da jim bo uspelo s skladbo Čista jeba in seveda številnimi drugimi osvojiti vse generacije ter zlesti pod kožo mladim in starim. A daleč od tega, da bi si želeli postati filmski zvezdniki, kar je mogoče sklepati tudi iz pristopa k snemanju dobro poldrugo uro dolgega filma, v katerem ne razkrivajo veliko podrobnosti iz zasebnega življenja, ampak duhovito in iskrivo prikažejo večinoma dogajanje v njihovem zadnjem letu delovanja.
Na prvem mestu je glasba, ki v večjem delu, tako kitarist Jernej Dirnbek, nastaja na stranišču. Veliko bolj doma kot pred filmsko kamero se počutijo na manjšem odru. In morda jim je prav zato uspelo pridobiti številne poslušalce. Nikoli niso silili v ospredje, a ko so lani začeli vrteti skladbo z naslovom Čista jeba in so nato izdali še istoimenski album, jim je očitno padla sekira v med. V samo devetih tednih so namreč prodali toliko zgoščenk, da so se uvrstili v sam vrh in osvojili zlato ploščo Založbe kaset in plošč RTV Slovenija. A »dečki s Sotle« v filmu režiserja Rudija Urana, ki je posnel že življenje in delo Buldožerjev, Zorana Predina in Vlada Biljana, ne razkrivajo veliko iz zasebnega življenja, temveč Tonč in Dimek v intervjuju z Miho Šaleharjem delita njihov pogled na svet. Filmska ekipa, v kateri so bili še mojster zvoka in snemanja Drago Popovič, Miha Lamut, Aleš Strnad, Alen Vranič, Črt Birsa, Miha Gorše, Dejan Batista, Megi Batista, Janez Janža, Danilo Ženko, Robert Novak in producentka Irena Kramberger Uran, je dokumentarec ustvarjala dobro leto. Čeprav so takrat, ko se je prižgala kamera, pogosto kar utihnili, je nastal glasbeni dokument, na katerega so lahko ponosni vsi.
