»Ti in tvoj okus,« je oni dan zahrumela, ko sem v dobro poklicnega izobraževanja privoščil ušesom nekaj glasbe, ki je ni prav veliko med našimi štirimi stenami. Balkanske! Kar nekaj časa sem potreboval, da sem jo prepričal, da gre za razširjanje obzorja.
Razpravljati o glasbenem okusu je pravzaprav približno tako kot o okusih na splošno. Najbrž ni daleč od resnice, da so ljudje, ki se ponašajo s svojim okusom, prepričani, da vedo, kaj je lepo.
Kaj je lepo, pa je sicer izjemno zapleteno vprašanje, ki se mu – vsaj tako se včasih dozdeva – brez velikega uspeha posveča pomembna veja filozofije – estetika.
Že pred časom je ameriški pisec, novelist, urednik in dober opazovalec vsakdanjega dogajanja Joseph Epstein v svojih razpravah o snobizmu zapisal tudi nekaj o okusih. Pribeležil je, da se »kraljestvo okusa razteza od majhnih do velikih stvari, od hiš in avtomobilov do umetnosti in dragotin, hrane in vina in tisočerih drugih predmetov in se konča tako, da eni gledajo zviška na druge«. Omenil pa tudi, da je okus »lahko tiranski s tistimi, ki zaradi njega izgubljajo živce. Živčni pa so vsi tisti, ki niso povsem prepričani o svojem okusu.« In doda še nekaj malega o tem, da prav ta živčnost nemalokrat povzroči strah pred osmešenjem posameznika, še posebno pa – snoba. Te pa je, kot vemo, v današnjem času – tukaj in zdaj – tudi v naši podalpski deželici šenflorjanski mogoče videti na vsakem koraku. In jih slišati, kako s strahom v očeh in vidno živčnostjo razpredajo o okusu.
»Daj, daj, kakšen kmet si, ko poslušaš Pop Design,« sem bil nemalokrat deležen pikrega pikanja posameznikov, ki so na glas prepričevali navzoče, da je za njih edino zveličavna »ta-in-ta pevka«, seveda iz dežele daleč od Slovenije, doma pa – kot se je znala v nepravem trenutku, vsaj za moža, pohvaliti njegova žena – posluša Heleno Blagne in Natalijo Verboten.
Že pred leti je obširna raziskava, pod drobnogled je vzela več kot 36.000 ljudi, pokazala, da glasbeni okus resnično odseva naš značaj. Je pa raziskava, ki jo je vodil oddelek za psihologijo edinburške univerze Heriot Watt, razkrila še nekaj presenetljivega: »kultivirani« ljubitelji klasične glasbe imajo nadpovprečno veliko skupnega z ljudmi, ki se najraje »razmetavajo« ob heavy metalu.
Odkrili so, da so oboževalci country glasbe in glasbenih lestvic bolj konvencionalni, pošteni in konservativni, če pa je komu bolj všeč energična dance glasba, je verjetno bolj spontan in neposreden.
Raziskava nekega glasbenega spletnega portala pa je pokazala, da bodo v posteljo na prvem zmenku najverjetneje skočili ljubitelji Nirvane, sledijo pa jim tisti, ki poslušajo Metallico, Linkin Park in Kanyeja Westa. Popolno nasprotje naj bi bili tisti, ki poslušajo Coldplay, Adele, Lady Gaga ali Katy Perry.
Tako pač je. Ljudje so že davno začeli presojati drug drugega po okusu. Tudi v Sloveniji! Že omenjeni Epstein je ugotovil, da okus niti najmanj ni tako bežen kot moda, a se včasih lahko hitro in korenito obrne. Eno leto, denimo, velja za najboljši okus eksperimentalno in izvirno, dve leti zatem pa konservativno in tradicionalno. In še kako velja tudi, da okus že dolgo ni več le stvar posameznika, ampak je postal družbeni pojav.
In še kako drži ugotovitev, da je posameznikov okus (tudi glasbeni) postal tema, po kateri nas je svet pripravljen soditi in, če nam je prav ali ne, strogo obsoditi.
Izjava iz uvoda »ti in tvoj okus« je čez nekaj časa potonila v pozabo. Pač ne spadamo v tisto hudičevo »majhno skupino ljudi z nezmotljivim, pravim okusom, s popolnim vedenjem, lahkotno eleganco v oblačenju, očesom za le lepo v naravi in umetnosti, pronicljivim instinktom za sodbo o ljudeh in neodvisnim duhom, ki sprejema le mnenje svojega srca«.
Se pa vseeno zdi, da je trenutek, ko ne presojamo več drug drugega po okusu, neprimerno bliže. Vsaj za nekatere. Drugi pa naj le živijo v nenehnem strahu in živčnosti, da jih ne bo kdo zasačil, ko se bodo – v nepravem trenutku, na nepravem kraju in pred nepravimi sogovorniki – hvalili s svojim okusom.
