Mi bi na Maldive, oni pa v Evropo

Še posebno sta se navezala na Maldive, kjer sta seleta 2000 tudi poročila. »Od takrat se vsako leto vračavater raziskujeva ta raj na Zemlji,« pove Werner.

Nisem navezan na dom, sem pa zelo navezan na ljudi. Velikokrat pogrešam starše, brata, stare prijatelje iz otroštva, ki sem ga preživel na hrvaški obali. Zato vsako poletje skoraj v celoti preživimo v mojih rodnih Selcah pri Crikvenici,« pove Werner.

Njegova najljubša počitniška destinacija pa so Maldivi, ki so sestavljeni iz več kot 2000 otočkov na koralnih grebenih. »Domačini so zelo nasmejani in dobrovoljni, radi pojejo, plešejo in vsi so videti zelo mladi. Tam ne opaziš razlike med 15-letnim in 40-letnim moškim. Najbrž zato, ker živijo mirno, nimajo kreditov, vsi pa imajo hišice, ki jim služijo za življenje, ne pa za bohotenje. Ne potrebujejo avtomobilov, še biciklov ne, ker so otočki res majhni, ne večji od 1000 kvadratnih metrov. Tudi položnic ne plačujejo. Delajo na turističnih otokih za zelo, zelo malo denarja, ampak so kljub temu zelo srečni. Morda si s tem lahko kupijo mobitel, to pa je tudi edini luksuz, ki si ga privoščijo.«

Werner pravi, da se mu je zdelo zanimivo, da tamkajšnji prebivalci sanjarijo o – Evropi. »Želijo si živeti v Parizu, Londonu, Berlinu ali, če hočete, v Ljubljani. Prepričani so namreč, da je naše življenje prelepo, dinamično, zanimivo. Ne zavedajo pa se, da plačujemo ogromne zneske, da bi doživeli njihov mir, lepoto pokrajine, belo mivko, turkizno morje, visoke palme. Ne zavedajo se, da sanjarimo o njihovem načinu življenja, ki se zdi tako brezskrbno.«

V maldivijski kulinariki se, kot pravi, čuti vpliv turizma. »Obvladajo vse kuhinje – od ameriške in italijanske do francoske in tajske. Za večerjo je na voljo vsaj 20 menijev in več kot 30 različnih sladic. Moram priznati, da se tam kilogrami hitro naberejo, a se jih lahko tudi porabi s plavanjem in potapljanjem.«

Otoki so ju tako očarali, da sta z ženo Andrejo tja že peljala svojo zdaj pet let staro hčerko Kanenas. »Prvič sva jo peljala v najin raj, ko je bila stara osem mesecev. Takrat smo bili tam 22 dni in na Maldivih je tudi shodila. Res je, da nismo spali niti eno noč, ker se je Kanenas budila čisto vsako noč ob treh in sva jo morala pestovati do jutra. Je bilo pa to eno najlepših potovanj, ki sem jih doživel. Vsako jutro smo nabirali školjkice, ki smo jih našli v mivki in jih je morje čez noč vrglo na obalo.«

Pevec je na Maldivih opravil tudi tečaj potapljanja. »Tako sem spoznal povsem nov svet, ki si ga prej sploh nisem mogel predstavljati. Ko si na dnu morja in so okoli tebe koralni grebeni, mante, delfini in tisoče barvnih rib, se zaveš, kako drugačne zakonitosti vladajo pod vodo. Velik in močan človek takoj postane samo smešno, nekoordinirano bitje, ki spušča mehurčke in se komaj premika. Okoli tebe pa drvi drug, zelo usklajen svet. Vse je tam, kjer mora biti. To je res povsem druga sfera, kjer smo ljudje popolnoma nemočni. In še hvalabogu, da je to tako, ker bi zagotovo tudi to uničili, kot uničujemo naravo v našem okolju in mislimo samo na lastno rit.«

Na Maldivih so ga celo prepoznali – čeprav ne kot slovenskega pevca, ampak kot – nemškega tenisača. »Še danes ne vem, s kom so me zamenjali. A kamor koli sem prišel, predvsem pa če sem se odpravljal na tenis s svojo teniško torbo, so me hoteli fotografirati. Ko smo večerjali, me je natakar zelo diskretno vprašal, ali sem jaz tisti znani tenisač. Povedal sem, da ne, on pa je samo zamahnil z roko in mi rekel: 'Saj vas razumem. Ne bom nič povedal,'« v smehu pripoveduje Werner. »Še isti večer so fotoaparati bliskali kot za stavo, z Andrejo pa sva se nasmejala do solz.«

Za konec je povedal, da komaj čaka, da se vrnejo na sanjske otoke. »A prej me čaka še en pomemben dogodek, povezan z mojo glasbeno kariero. Konec marca v mariborski dvorani Tabor pripravljam veliko praznovanje ob moji 25-letnici delovanja. Na koncertu bom premierno predstavil tudi čisto nov duet – s kom, pa naj ostane skrivnost. Vas pa že zdaj vse vabim, da se mi pridružite,« je še povedal vedno razpoloženi glasbenik.