Meril je čustvene odzive gledalcev

Sicer pa se 45-letnik nerad izpostavlja in ostaja skromen, čeprav se lahko pohvali z mnogo uspešnimi projekti. Ko sva se dobila v hotelu Union, je pogovor nanesel tudi na vsesplošno hrepenenje po pozornosti in pogosti želji priti do svojih pet minut slave. »Odvisno, kakšne pozornosti si želimo. Vsak otrok hrepeni po pozornosti staršev, ljudje, ki so v partnerskih odnosih, hrepenijo po pozornosti partnerja, na takšen ali drugačen način vsi potrebujemo pozornost nekoga, da se čutimo žive. Ne verjamem in upam pa, da ne hrepenijo vsi po petih minutah slave. Hrepenenje po slavi ima verjetno za sabo precej problematično in nepredelano otroštvo,« se nasmehne in doda, da je za njega slava posledica dela.

Poznamo vas kot režiserja, scenografa, producenta, scenarista... To je le nekaj vlog, ki jih opravljate. Kako bi se sami opisali?

Po izobrazbi sem arhitekt in scenograf. Takoj po študiju arhitekture sem poklicno prešel na področje tako imenovanih uprizoritvenih umetnosti, kamor spadajo različni dogodki, državne proslave in avtorski gledališki projekti. Poklic arhitekta tako opravljam v vlogi režiserja in scenografa. Zaradi narave in pestrosti svojega dela pa sem si v vseh letih ustvarjanja pridobil še ogromno izkušenj in znanja z drugih področij, ki mi pomagajo pri kakovostni izvedbi projektov. Eno izmed teh področij je recimo produkcija, tako sem tudi producent svojih avtorskih gledaliških projektov in razstav ter večine dogodkov za naročnike.

Se vam zdi pomemben celosten pristop?

Celosten pristop je zelo pomemben, da končni rezultat nekega ustvarjalnega procesa in dela zafunkcionira kot celota. Dogodki, proslave ali gledališke predstave so timsko delo in sestavljajo in soustvarjajo jih številni elementi: nastopajoči, besedila, koreografija, scenografija, vizualna podoba, glasba, tehnični elementi, kot so projekcije, videooprema, kamere, ozvočenje, lučna tehnika, rekviziti, promocija in odnosi z mediji in številni drugi. Če poznaš zakonitosti in strokovno terminologijo vseh teh posameznih področij, veš tudi, kako usmerjati in voditi sodelavce ter podizvajalce do uspešno izpeljanega projekta.

Katera je vaša prva strast? Je to mogoče arhitektura? Ne nazadnje ste to najprej študirali.

Moja prva strast je zagotovo gledališče. Ta mikrokozmos makrokozmosa, kot ga tudi nekateri poimenujejo. Že kot otroka in pozneje dijaka ter študenta me je fasciniral paralelni svet odra, kjer lahko živiš in poustvarjaš najrazličnejše življenjske zgodbe. Takrat sem bil na odru akter, danes pa stojim na drugi strani in dogajanje režiram in ga usmerjam. Tudi danes me fascinira možnost, ki jo ponujata oder in prostor gledališča, da lahko nekaj, kar nastaja in se razvija v tvoji glavi, materializiraš, sestaviš ter preneseš gledalcem v prostoru in času. Če ne bi bilo gledališče moja strast, ga v življenju zagotovo ne bi počel. Arhitektura pa je orodje in princip, po katerih to strast uprizarjam.

Tudi vaši dogodki združujejo principe arhitekturnega in gledališkega ustvarjanja. Nekako vas vsepovsod spremlja arhitektura.

Gledališče dojemam kot neke vrste gibljivo arhitekturo ter izmenično prehajanje enega področja v drugega. Tako arhitekturo kot gledališče v osnovi povezuje razmišljanje o prostoru in času. Arhitektura nas uči gradnje in povezovanja raznih elementov v zaključeno celoto, po tem principu pa nastajajo tudi moje gledališke predstave. Zato zase pravim, da zidam predstave. Od temeljev, konstrukcije do interierja in vsega preostalega. Obe področji ustvarjata zgodbe in ambiente, v katere gledalec ali obiskovalec vstopi. Razlika je le ta, da je gledališče v primerjavi z arhitekturo zapisano trenutku, arhitektura pa ostaja v prostoru leta in desetletja. Najdirektnejša povezava gledališča in arhitekture pa je zagotovo scenografija – to postavimo na odru, da ustvarimo fizični prostor, v katerega se nato naseli zgodba predstave.

V zadnjih letih ste ustvarili in soustvarili več kot 180 različnih dogodkov. Kje dobivate navdih?

Navdih največkrat pride iz tematike ali namena dogodka, medtem ko pride pri mojih predstavah nekje iz podzavesti. Srečo imam, da lahko ustvarjam žanrsko zelo raznovrstne dogodke za različne priložnosti in naročnike. Tako je vsak dogodek izziv zase, ki mi omogoča kreativen proces, v katerem uživam. Tako pri dogodkih kot pri proslavah ali gledališču črpam ideje iz kolektivne zakladnice umetnosti in zgodovine kot tudi iz sodobne pop, urbane kulture ter znanosti. Vse te posamezne elemente nato asociativno kombiniram in sestavljam v lastno zgodbo.

Vaša zadnja predstava je Melanholični croquis. Verjetno je kroki, croquis, še popolna neznanka v našem prostoru. Za kaj pravzaprav gre?

Melanholični croquis je moj zadnji avtorski gledališki projekt, v katerem so nastopili Boris Cavazza, Jožica Avbelj in Romana Šalehar. Predstava govori o občutenju melanholije, o stanju, ki mi je osebno zelo blizu. Nastala je po knjigi in filmu Smrt v Benetkah pisatelja Thomasa Manna in filmskega režiserja Luchina Viscontija. Beseda kroki izhaja iz slikarstva in pomeni skica, v gledališču pa se redkeje uporablja. V naslovu predstave sem jo uporabil zato, ker označuje formo, ki sem jo uporabil pri režiji. Predstava je namreč sestavljena kot zaporedje skic – kratkih zgodb, katerim gledalec sledi. Danes živimo v svetu, ko imamo namreč čedalje manj časa. Čedalje težje skoncentrirano sledimo predstavam, ki zahtevajo od nas določen miselni ali čustveni napor. Zato sem predstavo zasnoval kot kroki – skico, ki gledalcu pusti zgolj impresijo in jo hkrati pušča dovolj nedorečeno, da si lahko sam sestavi celoto zgodbe na podlagi svojih lastnih spominov in izkušenj.

Vanjo ste vključili tudi ljudi, ki niso igralci, in merili čustveni odziv gledalcev. Zakaj?

Predstava, ki je bila uprizorjena v Grand Hotelu Union v Ljubljani v obliki večerje, je tudi neke vrste znanstveni poskus. Zanimivo je, da so se v zgodovini znanstveni poskusi že prirejali kot spektakli za publiko in so bile gledališke predstave za povabljeno občinstvo. Že dolgo me zanima, kako bi danes s pomočjo sodobne tehnologije in znanosti lahko izmerili čustveni odziv ljudi. Ali lahko recimo izmerimo melanholijo pri gledalcu, ki spremlja gledališko predstavo? In s tem ohranimo vsaj del predstave, ki drugače izgine za zmeraj? Danes je to izjemno aktualno področje, s katerim se v svetu pospešeno ukvarjajo znanstveniki, kajti vsa sodobna tehnologija gre v približevanje tehnologije in človeškega telesa. Zato sem k sodelovanju povabil dr. Urbana Kordeša z Univerze v Ljubljani, ki se ukvarja s kognitivno znanostjo in je v predstavi tudi nastopil, ter podjetje BlackBox, ki ima pri nas najsodobnejšo opremo tehnologije EEG za merjenje možganske aktivnosti. Znanost me je od nekdaj fascinirala in njen razvoj ter odkritja so izjemno hitri ter revolucionarni.

Je bilo težko prepričati ljudi k sodelovanju? S čim ste jih pridobili?

Če imaš dobro idejo in če vanjo iskreno verjameš ter se zanjo tudi žrtvuješ, potem je ta entuziazem nalezljiv. V današnjem času se mi zdi zelo pomembno sodelovanje različnih področij in njihovo dopolnjevanje. Prav znanost in umetnost sta bili od nekdaj tesno povezani, celo bolj, kot se zdi na prvi pogled. Zame je bilo to sodelovanje odlična izkušnja in upam si trditi, da tudi za vse sodelujoče. Z meritvami med predstavo smo dobili zanimive podatke – zapise čustvenega odzivanja na samo predstavo, ki jih bom uporabil v nadaljevanju projekta, ko bom s pomočjo 3D-tehnologije iz njih natisnil objekte v obliki ur, in ti bodo neke vrste spomin na doživljanje predstave.

Sicer vas poznamo kot urejenega človeka s prepoznavnim osebnim slogom. Kaj za vas pomeni urejenost in ali ima kakšno povezavo z vašim delom?

Z urejenostjo kažemo odnos do sebe kot tudi do ljudi, s katerimi stopamo v stik. Vsakdo od nas ima izdelane svoje estetske ideale. Moje scenografije in vizualne podobe dogodkov, državnih proslav ali gledaliških predstav imajo prepoznavno vizualnost ter estetiko in so odsev mojega razumevanja lepote.