Druščina s scene še ni odkrila Gašperjevega lokala. Hlad, nobene gneče, le tu in tam kdo, tudi kakšen, ki ga je Mare mimogrede prepoznal, potem pa se zavedel, da gre za faco s teve zaslona. S Tinetom sta sedla za mizico v kotu in naročila pijačo, na stara leta in na njuno srečanje po tolikih letih – kozarček chardonnayja.Spila sta ga na dušek. Mareta je streslo in pomislil je, da se je na Gorenjskem dobro odvadil nenehnega dolivanja.
»Irena, kar prinesi še enkrat,« je tiho pomignil Tine proti točilnemu pultu, oblikovanemu v ladjo. Ko sta dobila in je Irena odnesla izpraznjena prva kozarca, se je Tine naslonil v stol in obraz naravnal v držo, ki je napovedovala pomemben uvod. Po teh je bil znamenit.
»Poglej samo, koliko glasbenih skupin je pri nas. Vse so brez managerjev. Same pa ne vedo niti kam, niti kako, niti za koga v tej majhni državi. Štajerci se trudijo z organiziranjem nekakšnih rockovskih festivalov, skupine pa ne znajo priti do tja. Potrebujejo organizatorja, vodjo, nekoga, ki bo mislil zanje in namesto njih. In seveda pobiral odstotke. To pa ni malo, verjemi mi. Saj veš, kakšni so ljudje. Imaš jih, ki jih lahko kar vržeš v koš in nanj napišeš lumpenproletarski zagovedneži, ali pa v drugega, na katerega boš napisal gospodje … Tako imaš tudi skupine, ki so reprezentanti plebejsko-podeželske pop kulture ali pa predstavniki nečesa, kar sodi v elitni klub. Vsakemu sloju je treba dati razvedrilo, kakršno si zasluži in kakršno si želijo. Poglej, kaj so naredili iz tistega Dolenjca, ki se kaže ob torkih. Izdelali so ga v profesionalnega premočrtneža, ki mu nihče nima kaj očitati, ki ga rade imajo mamice in babice, pa še vsi drugi se imajo pri njem fajn. In to, dragi Mare, danes edino šteje. Želeli ste, poglejte. Me poslušaš? Me razumeš?«
»Hm,« je rekel Mare.
Strmel je v kozarec, ga previdno držal za pecelj in ga vešče, tega in plavanja človek nikoli ne pozabi, vrtel, da je v vsebini delal vrtinec.
»Ne razumeš, kaj?«
»Ni mi čisto jasno, kje sem jaz pri vsem tem.«
»Ti si notri, prav v središču. Dogovori, pogovori, sestanki s posredniki, dogovori z novinarji … Kar si že počel. Razlika je le v tem, da si zdaj bolj odrasel, da bolj razumeš vse skupaj, da je več glasbenikov, da je več možnosti in da boš zdaj v službi. Profesionalec, ki bo zame nabiral odstotke. In zase, jasno,« se je dopolnil. »Tebi povsem zaupam, sijajno bova sodelovala. Obvladala bova sceno, zanesi se. Premisli – kaj, saj si že, nimaš več kaj mozgati. Dokaz je, da si tukaj. Poleg tega ti ponujam glavni stan.«
Segel je v žep in z bahaško kretnjo vrgel na mizo šop ključev.
»V bližini je moje staro stanovanje. Tu so ključi. Tvoji so, za kolikor časa želiš.«
Pogledal je Tineta in skomignil z rameni, kakor da se vdaja. »Kaj naj rečem? Kaj bedastega? Ne bom.«
»Nikar,« se je zarežal Tine in zmagoslavno dvignil kozarec. »Začel boš z Rockyji.«
**
S fanti iz skupine Rocky je bil dogovorjen v lokalu sredi mesta, znanem zbirališču ostarelih plejbojev, osvajalcev vsega, kar je imelo peroksidne pramene. Zdaj so se, nekateri že opazno osiveli, oklepali kozarčkov svoje najljubše pijače in se šli zasebnike z najnovejšimi izdelki avtomobilske industrije, kupljenimi na lizing in še zdaleč ne odplačanimi. Zaščitni znak so bile bele nogavice in mobitel, ki nikoli ni pozvonil, čeprav so ga nenehno tiščali k ušesom.
**
Bogdan in Andrej sta ponosno vkorakala. Rockyja na prvi pogled. Vihravi pričeski, usnjene hlače, s črnih majic sta se svetila napisa Rollingov, čez pa usnjena jopiča z neznanskim številom netov. Samozavest je žarela z njunih obrazov. Mareta je kar malo zaskrbelo: poznal ju je, a le od daleč, glasbo te vrste je preziral. Pa to ni bilo pomembno, ko je šlo za posel. Tine mu je dal besedo, da so fantje O. K., da se z njimi da pogovoriti in da bi radi prišli do udarnih terminov na eni od radijskih postaj. Predvsem to naj bi bila zdaj Maretova naloga: spraviti Rockyje na radio. In to zelo poslušan radio, tam pa je imel zveze.
(Se nadaljuje)
