Mare je gledal nekam za točilni pult, med neštete steklenice, ki so zidale ozadje lokala. Ja, zavrtelo se je. Njegovi Rockyji bi bili pripravljeni dati nekajkrat po pet tisočakov za to, da se bodo v elitnih terminih vrteli na radiu, televiziji, v revijah. Bilo je jasno, zakaj: postati pomemben vsaj za tisti hipec, tisti prekleti hipec, ki nekomu pomeni vse na svetu. Le kaj lahko človek naredi za ta prekleti hipec slave. Slave, ko te vsi na cesti prepoznavajo, se obračajo za teboj, mladoletnice se lepijo nate kot muhe na med, zaradi slave se ti zdi, da se svet vrti zaradi tebe, zate, okrog tebe.
Občutek in pol. Na vprašanje, ali se splača živeti za ta hitro minljivi trenutek, pa si nekako ni znal odgovoriti. Seveda, nekaj možnosti je, da se nekdo med njimi na vrhu obdrži dlje časa, toda to so za marsikoga le sanje. Ki navsezadnje niti ne prinesejo kaj velikega, vsaj v tej majhni zafukani državici ne. Poznal je rockerje, ki so na stara leta še živeli v maminem stanovanju. Velika večina pa vzdrži le toliko kot muhe enodnevnice, muhe, ki v svet, ki se vrti okoli radia, televizije in tiskanih medijev, vložijo na stotisočake evrov, prihrankov.
Dobro, zdaj sem notri, in če sem notri, bom zadevo izpeljal do konca. Rockyji bodo slavni vsaj za hipec, naj postanejo slavni, če si to res tako neskončno želijo. In če imajo denar, naj ga dajo.
Vsi moramo živeti, sploh ko slava mine.
**
Mare se je zavedel, da ga čaka še velikansko delo. Naložil si je, da bo obiskal deset do dvanajst lokalnih radijskih postaj in jim ponudil trakove svojega benda, uredil najmanj dva nastopa na najbolj gledanem televizijskem programu, se domenil z lokalnimi televizijskimi postajami. Rockyji bodo še plačevali. Toda kmalu bodo začeli tudi služiti in boljše volje bodo segali v žepe.
Vse je bilo dogovorjeno s Tinetom. Če mu bo uspelo, si bo lahko zadovoljno mel roke, zaslužil bo tudi sam in se … ne, saj to ni mogoče.
**
Zvonec. Bogdan je stal med podboji v usnjeni rockerski opravi in z zadovoljnim nasmeškom na obrazu. Namesto pozdrava je Maretu namenil le brezbrižen, priznavajoč »mater, si faca«.
Faca je pripravila dva kozarca, pogledala v ovojnice, v katere je Bogdan razporedil tisto, kar je pač obljubil, da bo prinesel. Trakov je bilo dovolj, denarja v najmanjši, a najbolj zanimivi kuverti, ravno prav: osem bankovcev v najvišji vrednosti. Potem je v kozarca iz steklenice, ki jo je medtem odprl Bogdan, mimogrede nalil po nekaj prstov courvoisierja.
Bogdan ga je malomarno začel spraševati razne traparije, kakor da mu ni brez besedice in brez kakršnega koli podpisa pravkar izročil najmanj trideset slovenskih povprečnih plač. Pa je bilo pod plaščem brezbrižnosti vendar čutiti njegovo živčnost. Njegov trenutek slave se je bližal, isti trenutek, po katerem je hlastala vsa generacija in za katerega so nekateri bili pripravljeni plačati na kupe denarja. Nenadoma je bila pred njim. Mare je njegovo razpoloženje v trenutku prepoznal in v trenutku se je zavedel, da proti temu nima pravega orožja. Če bo prehiter in preoster, utegne prizadeti Bogdana v trenutkih pričakovanega veselja, če bo tiho, lahko Bogdan posumi, da je samo še eden od bleferjev, ki jih je doslej srečeval, kamor koli se je obrnil.
»Si zadovoljen?« »Ti nisi bil, ko si bil takrat – morda je tega že kakšnih sto let, starina? – približno v moji koži?« »Takrat nismo imeli menedžerjev, ki bi nam vse prinesli na pladnju.«
»Vsaj to povej, da na dragem pladnju.« »Ampak pladenj ni vse, čeprav je drag, kakor praviš.«Bogdan je posumil, da ima nekaj za bregom. »Blekni,« je rekel.
»Samo to. Ne veseli se prezgodaj. Zdaj smo šele na začetku, šele zdaj se pravo in zajebano potovanje med čermi rockerskega življenja zares začenja. Ni vse tako preprosto, kot je videti. Zadeve poznaš samo izza šanka, ko se s prijatelji pogovarjaš o tem, jaz poznam vso godljo tako dobro, da mi gre na trenutke že na bruhanje. Se ti ne zdi, da vse skupaj nekje smrdi, ko moraš, če seveda želiš svoje komade poslušati na radiu, plačati toliko in toliko denarja nekomu, ki vrh vsega za to, da sploh vrti na radiu, dobiva plačo? Se ti ne dozdeva, da ta zafukani smrad prihaja od ljudi, ki se na zunaj delajo kot angeli varuhi slovenske glasbene scene, ko te vzamejo pod svoje peruti, pa ti pokažejo kremplje in svoj pravi obraz?«
Bogdan ga je gledal kot boga. Nič mu ni šlo v račun, še piti mu nenadoma ni prijalo. Negibno je bolščal vanj in čakal na še katero njegovo resnico. Z vsem svojim rockerskim videzom, ki še zdaleč ni zbujal občutka resnosti, je začel dojemati kemijo in magijo rockerstva, še posebej slovenskega, o katerem je mislil, da je mlad, nepokvarjen, čist, tistega rocka, o katerem je prebiral v časnikih, v katere je tudi sam želel priti.
(Se nadaljuje)
| Roman Slečena scena, prvi roman o zakulisju slovenske zabavne glasbe, je izšel leta 1995 v Založbi Slon /Delo, Slovenske novice |
