Kako lepo je, ko smo vsi srečni in zadovoljni, kajne. In potem želimo to naše zadovoljstvo deliti z vesoljnim svetom. In družabna omrežja in mediji vseh vrst nam to tudi omogočajo. Znano je, da tako papir kot danes priljubljena družabna omrežja vse prenesejo in prek njih dobesedno vsi sporočajo vse. Kar je tudi prav, če le objave in zapisi ne bi presegali meje dobrega okusa. Še posebno objave tistih, ki tudi sicer delajo v medijih, saj so njihove objave vedno bolj pod drobnogledom onih, ki sicer niso slavni, kot se pri nas napačno označi že skoraj vsakogar, ki je prestopil prag katerega medija.
Pred časom je eden od t. i. slovenskih slavnih, sicer radijski voditelj na eni od radijskih postaj, Robert Roškar objavil srce parajoč izliv (po nekaterih odzivih sodeč) na fejsbuku o tem, kako ponosen je na svojo mamo, ki je po 40 letih dela odšla v zasluženi pokoj. Bravo za gospo Roškar!
Saj ni nič narobe, če so otroci ponosni na svoje starše, pravzaprav je – zelo lepo. Je pa kar precej narobe ali bolje rečeno neumestno, če svoj ponos kažejo, kot ga je omenjeni mladenič. Vse lepo in prav.
Po pismu, ki ga je na družabnem omrežju namenil mami in v katerem ji je zaželel, naj se ga »ta vikend orenk naseka za vsa leta nazaj«, je v naši sestrski Suzy med drugim razložil, kako se je v mladosti sramoval staršev, ker sta bila – lahko bi rekli, da sta imela premalo zvezdniški poklic – le kuharica in zidar in sta bila pravzaprav revna. Dodal je, da sta ga vzgajala »skromno, neagresivno, brez pretepanja«, sta pa seveda (po njegovem) naredila veliko napak pri vzgoji, ki se v njegovem življenju kažejo še danes. Katere? (No, lahko jih razberemo iz omenjenega zapisa v Suzy.) Pristavil je še, da ju za to (napačno vzgojo?) ne krivi nič več! Na koncu intervjuja pa je še povedal, da je njegova mama ponosna nanj in da je uživala v pozornosti, ki ji jo je namenil z objavo na družabnem omrežju, ter da se je potem »v soboto napila, vso nedeljo pa porabila, da je povšečkala vseh 900 komentarjev in večini tudi odgovorila«. Ob vsem tem je jokala od ganjenosti in sreče.
Nič pa ni povedal, da jo je mogoče tudi obiskal. Aja, zdaj je v modi le še komuniciranje po fejsu, koga pa sploh še zanimajo pristna čustva in pristni odnosi.
Hja, kaj naj si mislim. Pravzaprav čestitam gospe za njeno res zasluženo penzijo. Hkrati pa upam, da se po tako (ne)posrečeni sinovi želji le ne bo povsem vdala alkoholnim hlapom in postala del statistike o preveč zaužitem alkoholu. Tej posebnosti Slovencev, kot kažejo številke.
Sicer je že prav smešno, če ne že kar žalostno, kako si nekateri slovenski t. i. slavni (v Sloveniji so slavni še najbolj tisti, ki se redno, vsaj vsak teden enkrat, običajno tudi brez pravega razloga, pojavljajo v tisku vseh barv, pa večinoma še takrat, ko sami pokličejo na uredništvo in opozorijo nase) prizadevajo, da bi bili všečni.
Četudi s tako neumestnimi objavami – nemalokrat z neprimernimi vsebinami, ki še zdaleč niso v ponos javnim osebam – na raznih družabnih omrežjih, kot je ta sina Roberta, le da bi bili spet v središču pozornosti. Mimogrede; o njegovih presežkih pri vodenju radijskih oddaj (še) nismo izvedeli nič. Ja, bo že držalo, če te dolgo ne pokliče Nekdo, je treba pa na kakšen drugačen način vzpodbuditi pozornost, četudi ne najbolj posrečeno.
Pri nas je danes pač tako, da so med ljudmi najbolj cenjeni in tudi sicer največkrat objavljeni tisti, ki skrbijo za samopromocijo. Oni drugi, ki jim uspe z dejanji in odličnim delom, so po navadi prezrti in le redko v soju žarometov tabloidnih oči. Saj so med vsemi »želim biti slaven« slovenskimi zvezdniki tudi izjeme, drži, a jih je bolj malo.
Vsekakor sta svetli izjemi Katarina Čas pa Mitja Okorn, ki jima je najprej uspelo z delom, prvi kot igralki, drugemu kot režiserju, obema v tujini, in si res zaslužita, da jima rečemo, da sta slavna in slovenska zvezdnika. Vendar o njiju izvem(o) bolj malo, saj verjetno nimata časa klicati naokoli in všečkati, lajkati in se samofotografirati.